GledalKaja

  Hieronymus Bosch, Triptih z vrtom naslad , 1490–1510, olje na lesu, Muzej Prado, Madrid. Delo je ocenjeno na 40 milijonov dolarjev. O slikarju Hieronymusu Boschu (1450-1516) ni veliko znanega. So pa ugotovili, da njegov priimek izhaja iz njegovega rojstnega kraja Hertogenbosch ('Knežev gozd') (severni Brabant), ki se običajno imenuje "Den Bosch" ('gozd'). Po starem očetu je podedoval družinsko obrt, oče pa je bil bolj ambiciozen – deloval je kot umetniški svetovalec mestne bratovščine Naše ljube Gospe, katere del je bil kasneje tudi naš Bosch. Ker je bil dobro preskrbljen, Bosch  v primerjavi z drugimi slikarji ni čutil pritiska ugajati naročnikom in je torej bolj sproščeno izbiral motiviko. In kakšna motivika je to bila! Večinoma je izbiral teme, ki so zanimale njega. Človek bi pomislil, da je slikal pod vplivom ali pa da je imel težave s psihičnim zdravjem. A preciznost, posebna pozornost, namenjena detajlom in občutek za barvno kompozicijo dokazujejo, ...

Ljubljanski grafični bienale is back! Na razstavi se tokrat predstavlja več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov in nemogoče je, da bi čisto vse obravnavala, zato sem naredila kratek izbor mojih najljubših del. Začetek bienala sega v leto 1955, ko je takratni direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik v sodelovanju z Božidarjem Jakcem, Zoranom Mušičem in drugimi zoorganiziral predstavitev sodobne grafike . Takrat je razstavljal tudi Pablo Picasso (slišala sem, da naj bi v depojih še vedno hranili dve njegovi grafiki), ki ga je v to prepričal znanec Mušič. Od takrat naprej je grafični bienale zavzel pomembno vlogo ne samo v tedanji Jugoslaviji, ampak tudi širše v svetu. Vse se je spremenilo nekako v zadnjih desetletjih, ko so se kuratorji raje kot grafiko odločili razstavljati sodobno umetnost (govorimo tudi o instalacijah, performansih, land artu itd.), ki z grafiko nimajo nič skupnega. Nekateri kritiki in obiskovalci organizatorjem to hudo zamerijo. Ampak letos se grafika vrača na...

  "Pri tej državi je super to, da je Amerika začela tradicijo, v kateri najbogatejši potrošniki kupujejo v bistvu enake stvari kot najrevnejši. Lahko gledate televizijo in vidite Coca Colo in veste, da predsednik pije Coca Colo, Liz Taylor pije Coca Colo, in samo pomislite, tudi vi lahko pijete Coca Colo. Kokakola je kokakola in z nobenim denarjem ne moreš dobiti boljše kokakole od tiste, ki jo pije potepuh na vogalu. Vse Cole so enake in vse so dobre. Liz Taylor to ve, predsednik to ve, potepuh to ve in vi to veste," je nekoč rekel (zapisal) Andy Warhol in zadel žebljico na glavico. Morda bi namesto Coca Cole lahko govoril kar o juhah. Umetniku Andyju Warholu je že leta 1962 uspelo razstaviti 32 slik jušnih konzerv v Galeriji Ferus v Los Angelesu (in to je bilo tudi prvič, da se je pop art iz vzhoda ZDA preselil na zahod). Vsak okus je bil predstavljen z eno konzervo. Postavljene so bile takole v vrstah kot je videti na spodnji fotografiji zato, da so spominjale na police v ...

  Ste vedeli, da "Primavera" v italijanskem jeziku pomeni pomlad, a naslova slike tradicionalno ne prevajamo? Res je. V prejšnjem članku sem pisala o Botticellijevi znameniti sliki Rojstvo Venere in bralec_ka bo dobro naredil_a, če bo prebrala oboje. Sandro Botticelli, Primavera , okoli 1470, tempera na lesu, 202 cm × 314 cm, Galerija Uffizi, Firence. Sliki sta si v tehniki različni - če gre pri Rojstvu Venere za olje na platnu, pa gre pri Primaveri za olje na lesu. Kaj to lahko pomeni? Dela na lesu so bila običajno cenjena bolj, saj je šlo za dražji material. Slika je morda krasila prostor v palači družine Medici v centru Firenc. Z deli na platnu so bogatejši meščani običajno krasili svoje ville suburbane (podeželska bivališča), ki so bile okrašene preprosteje kot mestne palače, saj so bile namenjene uživanju v zdravem okolju (v naravi in na svežem zraku).  Slika Rojstvo Venere je verjetno visela v villi di Castello blizu gričev, ki mejijo na Firence, prvotno je šlo za pod...

  Zakaj je naslov Botticellijeve slike Rojstvo Venere, če pa v resnici sploh ne prikazuje rojstva boginje? Pravzaprav je poimenovanje zakuhal znameniti Giorgio Vasari, ki je v knjigi Življenja umetnikov zapisal: "[...] slika prikazuje Rojstvo Venere ter tiste sape in vetrove, ki so njo in njene Kupide odpihnili na kopno [...]."   Na sliki je torej prikazana že rojena Venera, ki je na školjki priplavala na kopno. Tradicionalno sta z njo povezana dva otoka, Ciper in Kitera. Pravijo, da naj bi bila rojena v bližini slednjega oziroma je Kitera prvi otok, mimo katerega je šla. Zdi se, da je njeno školjko odpihnilo prav na enega teh otokov.  Grški mit pripoveduje, da je bila Venera (oziroma Afrodita) rojena iz morske pene, ki se je nabrala na kraju, kamor je Kronos odvrgel odrezano spolovilo svojega očeta Urana.  To boginjo ljubezni, lepote, želje, spolnosti, plodnosti, blaginje in zmage so izredno radi častili tudi Rimljani, ki so jo imeli za prednico svojega ljudstva,...

  Ena najbolj znanih slovenskih slik, lahko bi celo rekli ikon, ima izredno razburljivo zgodbo. Njen avtor slikar Leopold Layer se je zaobljubil, da bo, če bo iz zapora, kamor je bil poslan zaradi ponarejanja, predhodno izpuščen, Mariji v zahvalo naslikal sliko. Več o tem si preberi v tej krajši študiji! Leopold Layer, Marija Pomagaj , olje in tempera na platnu, verjetno 1814. Na sliki pa je Layer poleg podpisa zapisal tudi, da je delo votivnega značaja (LEOPOLDUS LAYER PINXIT EX VOTO), dokumenitiran je (bil) tudi Layerjev podpis v Marijini kapelici (LEOPOLDUS LAYER PINXIT ANNO 1814 EX VOTO). Ex voto pomeni votivni dar, zahvalo. Avtor je podpisan na sliki, zato glede avtorstva nikoli ni bilo dvoma. Delo je naročil brezjanski župnik Urban Ažbe, ki ga je življenjska pot iz domovine vodila na študij bogoslovja v Innsbruck na Tirolskem, kjer je doktoriral in nekaj časa služboval v briksenški škofiji. Menda ga je prav med študijem prevzela milostna podoba Lucasa Cranacha Marija Pomagaj...

  Okoli leta 1958 se je v delu Gabrijela Stupice zgodil prelom. Mojster je prenehal s temnimi slikami in se je vrgel v svetle, bele slike. Med te uvrščamo tudi njegovo znamenito sliko Zmagoslavje Flore, ki visi v Moderni galeriji. Gabrijel Stupica, Zmagoslavje Flore , mešane tehnike, tempera in kolaž na platnu, 1965, Moderna galerija. Naslov slike nas spomni na rimsko boginjo Floro, boginjo cvetja in pomladi, na tej sliki pa ni ne cvetja, ne pomladi, pravzaprav ni niti trohice veselja. Flora tudi ni Flora, temveč je nevesta, kar prepoznamo po belem oblačilu, beli tančici in šopku, ki ga drži pred seboj. Nevesta je postavljena v nedoločen prostor, rekli bi, da je v prostoru, a napisi na steni za njo nas spomnijo grafite, ki se pojavljajo zunaj na ulicah. Okoli nje lebdijo različni predmeti, prepoznamo venčke, verižico, fotografijo polgole ženske, prtičke.   Njen obraz se zdi star, izraz je resen, morda bi lahko celo rekli žalosten, poteze niso ženske, temveč nas lahko spomnij...