GledalKaja

Ivan Štrekelj (1916 - 1975) se zdi eden tistih nesrečnežev, ki jim življenje ni prizanašalo. Bil je odličen kipar, ki se je najbolje izrazil v kamnu in lesu, a zaradi njegove gluhote je bila njegova življenjska pot veliko težja kot bi sicer bila. Ivan Štrekelj, Avtoportret. Meni osebno najbolj pretresljivo delo je njegov avtoportret. Rojen je bil leta 1916 v Glincah pri Ljubljani in je pri rosnih sedmih letih zaradi meningitisa oglušel. Obiskoval je Državni zavod za gluhoneme (»Gluhonemnica«) in star je bil že štirinajst let, ko je njegov učitelj ugotovil, da je pravzaprav precej nadarjen za risanje. Nadaljnje šolanje je opravil na Tehnični srednji šoli, rezbarstvo in kiparstvo je poučeval France Kralj, nato pa je bil po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu sprejet na akademijo v Beogradu. Zaradi druge vojne je bil študij predčasno končan – vrnil se je v domovino. Po vojni se je zaposlil pri kamnoseštvu Kunovar na Žalah. Živel je v Švicariji (zelo skromno!), tam pa je dobil tudi atelj...

Kaj se skriva izven okvirja? Življenje!  Kakšno življenje so med obema vojnama živeli mladi umetniki, ki so končali zagrebško akademijo, pa bo moč izvedeti v tem članku. V zadnjih letih se spet malo več govori o Klubu neodvisnih. Leta 2021 je bila v Zagrebu razstava o povezavi med slovenskimi študenti in akademijo v Zagrebu, ta razstava je v nekoliko spremenjeni obliki nato gostovala konec leta 2021 v  Galeriji Božidarja Jakca , zdaj pa je v malenkost spremenjeni obliki prišla še v Galerijo Cankarjevega doma v Ljubljani. Na ogled je okoli 70 del, od tega jih je 29 predstavljenih prvič. Neodvisni oziroma Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov je deloval med obema vojnama (1937-1941) in je štel kar 14 članov . To so bili študentje že omenjene zagrebške akademije, na kateri so poučevali znameniti umetniki Ivan Meštrović, Ljubo Babić in Vladimir Becić. V klub so se povezali zaradi razmer: lažje je bilo razstavljati v skupini kot pa samostojno (v zgodovini poznamo podobne pr...

  Zanimive razstave niso samo v Ljubljani. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki se je že pred mesecem odprla zanimiva razstava z naslovom Vezi, ki prikazuje povezave med slovenskimi in hrvaškimi umetniki. Razstava se razteza čez več nadstropij.  Razstava je bila v prvi polovici leta na ogled v zagrebški Moderni galeriji, zdaj pa je v spremenjeni obliki prišla še k nam. Najpomembnejši hrvaški modernistični umetniki, ki so se šolali v tujini se v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja vrnejo v domovino in pričnejo poučevat na Akademiji v Zagrebu. To je, poleg tega, da je bila v tistem času pravzaprav edina likovna akademija v Kraljevini Jugoslaviji, tudi razlog, da v Zagreb prihaja veliko slovenskih študentov umetnosti.  Ivan Meštrović, Portret gospe P. (Ada Pavičić?), 1935, bron. V obdobju med obema vojnama je tako tam študiralo skoraj sto slovenskih študentov, omenimo pa jih le nekaj: Zoran Mušič, Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, France Mihelič, Zo...

  Kot obljubljeno, bomo v tem prispevku malo več povedali o društvu, imenovanem Vesna, katerega član je bil tudi Hinko Smrekar . Hinko Smrekar se je v času študija na Dunaju pridružil novoustanovljenemu društvu Vesna, v katerem so delovali tako slovenski kot hrvaški študentje. Poleg Smrekarja omenimo še slikarje Maksima Gasparija, Gvidona Birollo in Avgusto Šantel ter Saša Šantla, kiparja Svitoslava Peruzzija in Franca Bernekerja. Od Hrvatov pa moramo omeniti najpomembnejšega kiparja Ivana Meštrovića in Tomislava Krizmana, ki ga Slovenci poznamo tudi kot tistega profesorja na zagrebški likovni akademiji, ki je Zorana Mušiča navdušil za grafiko. Glavna ideja članov društva je bila črpati motive iz nacionalne motivike in tako na nek način navdihniti slovenski narod, da se zave lastne vrednosti in pomembnosti. Ne pozabimo: konec 19. stoletja smo še vedno del Avstro-Ogrske in prav v tem času so se pričeli krepiti nacionalizmi, težnje po odcepitvi in združitvi južnoslovanskih narodov v ...

  Frančišek Smerdu (1908−1964) je eden tistih naših kiparjev, ki je zadnje čase kar nekako spregledan, čeprav je s svojimi deli pomembno zaznamoval slovenski javni prostor. Prebivalci Kranja gotovo poznate njegov  Spomenik Francetu Prešernu na Glavnem trgu, Ljubljančani pa poznamo njegov Spomenik Ivanu Cankarju na Rožniku in precej novo postavljen kip boginje Ekvorne na Gallusovem nabrežju.  V Narodni galeriji ga na stalni postavitvi zastopa manjša plastika, poimenovana Drobne sanje, z dnem 23. 1. 2021 pa se je v spodnjih galerijskih prostorih odprla občasna razstava s Smerdujevimi osnutki za kiparska dela. Ker je njegov opus raznolik, se bomo tokrat osredotočili na malo plastiko, ki je tudi njegovo najzanimivejše delo.  Kot rečeno v uvodu, se bomo danes osredotočili na intimno plastiko malih formatov, monumentalne javne spomenike pa bomo pustili za kdaj drugič. Omenjena razstava v Narodni galeriji nam na ogled daje nekaj več kot 30 kipov v glini in mavcu. Kaj s...