GledalKaja

  Milanski vojvoda je bil že poročen, ko je pri mojstru Leonardu dal naročiti sliko svoje ljubice. Kakšna predrznost! Upodobljenka je verjetno Cecilia Gallerani, ljubica milanskega vojvode in Leonardovega mecena Ludovica Sforze. Njena družina je izhajala iz Siene in ni bila plemenita, njen oče pa je kljub temu deloval na milanskem dvoru (bil je ambasador v Firencah in v Lucci). Skupaj s šestimi brati je dobila dobro izobrazbo: znala je latinsko in podkovana v literaturi. Viri pravijo, da je tudi sama pesnila, pela in znala dobro igrati inštrumente. V Milanu je bila znana tako zaradi svoje nadarjenosti kot svoje lepote. Že z desetimi leti je bila menda zaročena s Stefanom Viscontijem iz pomembne milanske družine Visconti (ki je svoj čas vladala Milanu), vendar pa je bila zaroka razveljavljena, ko njeni bratje niso izpolnili obveznosti glede plačila dote.  Svojega ljubimca Sforzo je menda spoznala maja 1489 v samostanu. Že naslednje leto je nosila njegovega otroka. Zanimivo ...

  Kako je ta nenavadna slika dobila tako grd naslov? Lewis Carroll je v knjigi Alicine dogodivščine v čudežni deželi oživil lik vojvodinje. Takole je podal opis:  "Alice se ni rada držala blizu nje: prvič, ker je bila vojvodinja zelo grda; in drugič, ker je bila ravno prav visoka, da je brado naslonila na Alicino ramo, in to je bila neprijetno ostra brada."  John Tenniel, ki je naredil ilustracije, je navdih za vojvodinjo menda našel v Massysovi sliki, ki je od takrat naprej poznana pod naslovom "Grda vojvodinja." Quentin Massys, Stara gospa (Grda vojvodinja) , olje na platnu, ok. 1513. Pravega pomena slike do današnjega dne nismo razvozlali. So pa strokovnjaki našli kar nekaj interpretacij in iztočnic za premišljevanje. Tako nekateri vlečejo vzporednico z Leonardovimi grotesknimi glavami. Leonardo do upodobljencev nima vzvišenega pristopa, temveč ga iskreno zanimajo ljudje zanimivih, drugačnih obrazov, in njihov karakter. Se pa med njegovimi študijami najde tudi...

  Slika Salvator Mundi je pripisana znamenitemu Leonardu da Vinciju, a po vsej verjetnosti marsikdo med bralci mojega bloga danes prvič sliši zanjo. Zakaj je tako? Slika je bila vrsto let v zasebnih zbirkah in ni bila na očeh javnosti, drugi razlog pa je ta, da si strokovnjaki niso edini ali je slika res mojstrovo delo ali pa jo je naredil kdo iz njegove delavnice. Leonardo da Vinci (?), Salvator Mundi , okoli 1500 (?), olje na orehovem lesu, danes v lasti Mohameda bin Salmana, lokacija neznana. Kje je bila slika vse od leta 1500, ko naj bi nastala, ni čisto jasno. Znano ni niti, za katerega naročnika je slika nastala (morda za francoskega kralja Ludvika XII.?). Po Leonardovi smrti naj bi bila v lasti slikarja (in morda Leonardovega ljubimca) Salaia, o katerem bom pisala v enem prihodnjih prispevkov, v 17. stoletju pa naj bi se znašla v Angliji, kjer so si jo p(r)odajali iz ene plemiške družine v drugo. Večinoma so jo imeli za delo enega Leonardovih učencev (omenja se Giovannija An...

  Ko boste šli prihodnjič mimo Spomenika generalu Rudolfu Maistru, se malo ozrite nanj. Konjeniški spomeniki imajo namreč dolgo zgodovino in že od nekdaj poudarjajo poseben status upodobljenca. Jakov Brdar, Konjeniški spomenik Rudolfu Maistru , 1999. Stoji nasproti ljubljanske glavne železniške in avtobusne postaje v parku, imenovanem Maistrov park. Kipar Brdar je res dobro zajel jezdečevo in konjevo vehemenco. Na fotografiji lahko opazimo, da ima konj eno izmed zadnjih nog postavljenih na krogli. Vir: svetovni splet. Še nekaj je značilno za konjeniške spomenike: izredno težko jih je bilo realizirati. Če omenimo samo, da so se s tem problemom ukvarjali tako Leonardo da Vinci, kot njegov učitelj Andrea del Verrocchio in slavni kipar Donatello, nam bo verjetno kaj kmalu jasno, da je res nekaj na tem. Takšni spomeniki so bili izredno težki: že telo konja je bilo težko, svoje pa je dodala tudi teža jezdeca. In vse to je slonelo na štirih tankih konjskih nogah. Neverjeten izziv je bil i...

  Fra Filippo Lippi (1406 – 1469) je bil uspešen slikar, ki je združeval elemente tako realističnega kot t. i.  lepega sloga. Poglejmo, s čim se je še zapisal v zgodovino! Lippu Lippiju, kot so ga tudi imenovali, so že zgodaj umrli starši in prepuščen je bil v tetino varstvo, ki pa ni imela denarja, da bi lahko zanj skrbela, zato ga je pustila pred vrati firenškega karmeličanskega samostana. Tam je res tudi odraščal in pričel z izobraževanjem, s šestnajstimi leti pa je, kot je bilo takrat običajno za zapuščene otroke, vstopil v red. Giorgio Vasari je v svoji biografiji o pomembnih italijanskih slikarjih zapisal, da si je Lippi želel postati res kvaliteten slikar po tem, ko je pri delu videl mojstra Masaccia (1401 -  1428)  (Masacciu se bomo posvetili v enem prihodnjih prispevkov). Pri svojem slikarskem poklicu je imel močno podporo svojega reda. Kljub temu da je bil redovnik ( fra je krajše za frater, brat), pa je živel ničkaj pobožno življenje. Menda je bil zelo ži...

  Zadnje delo, ki ga je naslikal veliki Leonardo da Vinci (1452 - 1519), nosi naslov Sveti Janez Krstnik. Tradicionalno je bil Janez Krstnik vedno upodobljen kot starejši moški in skoraj vedno asketskega videza, Leonardo pa ga naslika mladega in nežnega, androginega. Zatorej ni čudno, da se je ob njej porodilo veliko homoerotičnih teorij. Leonardo da Vinci, Sveti Janez Krstnik , 1513–1516, Louvre. Vir: angleška Wikipedija Slika je pravzaprav hudo nenavadna, prav nič se ne zdi nabožna. Ker je figura potopljena v senco, se naša pozornost takoj osredotoči na njegov izraz, ki je res nenavaden. Zdi se namreč, kot da ena polovica obraza gleda v nas, druga pa v nebo (nebesa). Nekateri umetnostni zgodovinarji so to opisali kot sekvenčnost, kot sličice pri filmu: v enem hipu torej gleda v nas, v drugem pa že v nebesa. Z levico si pritiska na prsi križ, z desnico pa kaže gor in kot da nam želi povedati to, kar je kasneje sledilo s Kristusom: »Jaz, Janez Krstnik, sem pot, odrešenje,« ven...

  Marsikdo ne ve, da se je šele v 19. stoletju razmahnilo navdušenje nad mojstrom Leonardom da Vincijem. V enem izmed vodičev 19. stoletja je slika Mona Lisa opisana zgolj kot »najbolj znano Leonardovo delo v Louvru«, a kaj je povzročilo, da je slika postala najbolj znano in najbolj reproducirano umetniško delo na svetu?  21. 8. 1911 je bil čisto navaden ponedeljek. A medtem ko so ljudje hodili po svojih opravkih, se je v eni izmed dvoran v pariškem Louvru dogajal rop stoletja. Morda je kdo od zaposlenih že isti dan opazil, da slika ni na svojem mestu, pa je mislil, da so jo odpeljali na fotografiranje. Naslednji dan, ko slike še vedno ni bilo na svojem mestu, pa so zagnali paniko. Izginila je znana slika Leonarda da Vincija! Kar en teden je potekala preiskava in Louvre je bil v vsem tem času zaprt. Zvrstilo se je veliko osumljencev, med njimi pesnik Guillaume Apollinaire, ki je za šalo ovadil svojega prijatelja Pabla Picassa. Prazno mesto, kjer je prej visela slika, si je od ...

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno  [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...