GledalKaja

  Že v prejšnjem članku  smo povedali, da so bile Arcimboldove nenavadne slike po prvem šoku in presenečenju pozitivno sprejete. Habsburžani so bili še posebej navdušeni, saj se je v spremljajočem ciklu Letnih časov – govorim o ciklu Štiri elementi – dalo prepoznati kar nekaj habsburških simbolov. Človek se takole, ko gleda te slike, vpraša, če je bil umetnik morda malo nor. Kako je lahko v 16. stoletju naredil tako sodobne, tako sveže slike? No, vsekakor se v pozornosti, ki jo je namenil najmanjšim detajlom, ne kaže norost, temveč briljanca. Imel je res izredno domišljijo! Zadnje obdobje renesanse, t.i. manierizem je bil bolj odprt za nenavadno. Manierist je bil nagnjen k prikazovanju tesnih odnosov med človekom in naravo . Svoje spoštovanje do narave je Arcimboldo poskušal pokazati tudi s svojimi portreti, v katere je vstavil mnoge elemente iz narave. Štirje elementi naj bi sovpadali s ciklom Štiri letni časi. Poglejmo! Zrak, olje na lesu, ok. 1566, (kopija), zasebna last...

  Ali ste vedeli, da so dela Giuseppa Arcimbolda (1526- 1593) kmalu po njegovi smrti utonila v pozabo? Ponovno so ga obudili šele v 20. stoletju in sicer kdo drug kot - nadrealisti. Še posebej so uživali v Arcimboldovih vizualnih igrah. Kakšne so te igre bile, pa bomo videli v nadaljevanju. Največja zbirka Arcimboldovih del je bila za časa mojstrovega življenja v Pragi. Med 30-letno vojno so leta 1648 na ukaz kraljice Kristine tja vdrli švedski vojaki, ki so za ljubiteljico umetnosti pokradli veliko njegovih slik iz zbirke cesarja Rudolfa II. Prav zaradi tega so Arcimboldove slike danes razdrobljene po svetu. Na ogled jih najdemo v Kunsthistorisches Museum na Dunaju, v habsburškem dvorcu Ambras v Innsbrucku, na Real Academii de Bellas Artes de San Fernando v Madridu, v Louvru, ter v številnih muzejih na Švedskem in v Italiji (tudi v Uffiziju) in v Združenih državah. Ohranjenih je le 26 slik, veliko je izgubljenega, poleg tega pa so tudi težave z avtorstvom, saj Arcimboldo vseh...

  Čeprav je danes 1. april, ne gre za šalo. To se je resnično zgodilo. Uh, kako nerodno! Slikar Franc Kavčič (1755 – 1828) je pri svojih dvainšestdesetih letih dobil naročilo od Franca I. Avstrijskega, cesarja Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. To je seveda pomenilo veliko čast. Menda je ohranjeno pismo, kjer piše, kako je do tega naročila sploh prišlo: cesar naj bi ob neki priložnosti obiskal dunajsko porcelansko manufakturo, kjer je bil Kavčič zaposlen. Slikarja je povprašal, s čim se trenutno ukvarja. Kavčič naj bi mu rekel, da če bi spoštovani cesar naročil kakšno sliko pri njem, da jo bo z veseljem naredil in »preskusil svoje čopiče.« Pri vsebini slike je cesar mojstru pustil proste roke in Kavčič se je menda zaradi tega, ker je že imel pripravljene skice odločil za motiv Salomonove sodbe. Franc Kavčič, Salomonova sodba , 1817-1820, olje na platnu, Narodna galerija. Vir: spletna stran Narodne galerije. Slika je nastajala tri leta in ko jo je končal, cesar ni bil naj...

  Ko boste šli prihodnjič mimo Spomenika generalu Rudolfu Maistru, se malo ozrite nanj. Konjeniški spomeniki imajo namreč dolgo zgodovino in že od nekdaj poudarjajo poseben status upodobljenca. Jakov Brdar, Konjeniški spomenik Rudolfu Maistru , 1999. Stoji nasproti ljubljanske glavne železniške in avtobusne postaje v parku, imenovanem Maistrov park. Kipar Brdar je res dobro zajel jezdečevo in konjevo vehemenco. Na fotografiji lahko opazimo, da ima konj eno izmed zadnjih nog postavljenih na krogli. Vir: svetovni splet. Še nekaj je značilno za konjeniške spomenike: izredno težko jih je bilo realizirati. Če omenimo samo, da so se s tem problemom ukvarjali tako Leonardo da Vinci, kot njegov učitelj Andrea del Verrocchio in slavni kipar Donatello, nam bo verjetno kaj kmalu jasno, da je res nekaj na tem. Takšni spomeniki so bili izredno težki: že telo konja je bilo težko, svoje pa je dodala tudi teža jezdeca. In vse to je slonelo na štirih tankih konjskih nogah. Neverjeten izziv je bil i...

  Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še.  [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...