GledalKaja

  Mednarodni grafični likovni center je pred kratkim dobil v dar segment iz obsežnega opusa umetnika Zmaga Jeraja. Zdaj so se odločili, da nekaj teh del predstavijo publiki na razstavi. Dela (gre tako za slike kot grafike in fotografije) so zanimiva, pač na tipični jerajevski način, a kar obiskovalca preseneti, je milo rečeno nenavadna postavitev. Samo dve možnosti sta: ali vas bo odvrnila ali pa popolnoma navdušila. Zmago Jeraj  (1937-2015)  je eden najpomembnejših slovenskih umetnikov, ki so vrhunec svojega ustvarjanja doživeli v 2. pol. 20. stoletja. Raziskoval je različne umetniške zvrsti in likovne tehnike, preizkusil se je denimo v ilustraciji, scenografiji, kiparstvu, grafičnem oblikovanju, filmu, najbolj znan pa je gotovo kot slikar, grafik (sitotisk) in fotograf. Na razstavi so na ogled Jerajeva dela iz zgodnjega zrelega obdobja, govorimo torej o 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. To so dela, ki so nastala kmalu po končani specialki, ki jo je opravljal pri Gab...

Ljubljanski grafični bienale is back! Na razstavi se tokrat predstavlja več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov in nemogoče je, da bi čisto vse obravnavala, zato sem naredila kratek izbor mojih najljubših del. Začetek bienala sega v leto 1955, ko je takratni direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik v sodelovanju z Božidarjem Jakcem, Zoranom Mušičem in drugimi zoorganiziral predstavitev sodobne grafike . Takrat je razstavljal tudi Pablo Picasso (slišala sem, da naj bi v depojih še vedno hranili dve njegovi grafiki), ki ga je v to prepričal znanec Mušič. Od takrat naprej je grafični bienale zavzel pomembno vlogo ne samo v tedanji Jugoslaviji, ampak tudi širše v svetu. Vse se je spremenilo nekako v zadnjih desetletjih, ko so se kuratorji raje kot grafiko odločili razstavljati sodobno umetnost (govorimo tudi o instalacijah, performansih, land artu itd.), ki z grafiko nimajo nič skupnega. Nekateri kritiki in obiskovalci organizatorjem to hudo zamerijo. Ampak letos se grafika vrača na...

V prejšnjem članku ( KLIK ! ) sem pričela pisati o Pollockovem action paintingu, v današnjem članku ga bomo umestili v prostor in čas, da bomo sploh razumeli njegovo vlogo in pomembnost. Po drugi vojni se zastavijo tehtna vprašanja: kakšna naj bo umetnost, kaj lahko kaže, kaj komentira? Kaj sploh še ostane po vsem tem, kar je svet doživel?  Kot je znano, sta bila Vzhod (Sovjetska zveza) in Zahod (Združene države Amerike) v hladni vojni, tekmovala pa sta tudi v tem, kdo bo boljši, kar se je kazalo tudi v kulturi in umetnosti. ZDA se je sovražniku želela pokazati kot svobodna, demokratična država, kjer je umetnik tako zelo prost pri svojem delu, da lahko proizvaja celo nefiguralne umetnine. Govorimo o abstraktnem ekspresionizmu. Pollockov action painting umeščamo v abstraktni ekspresionizem, a tu je treba takoj povedati, da ne gre za gibanje, temveč za najrazličnejše osebne stile (tu recimo lahko omenimo colour field painting Marka Rothka in Barnetta Newmana, gre torej za slike z ve...

  Legenda pravi, da je ameriškemu slikarju Jacksonu Pollocku (1912-1956) med slikanjem po nesreči padla packa barve s čopiča na tla in prav to naj bi ga navdihnilo, da je začel raziskovati vlogo naključja pri umetniškem procesu. Jackson Pollock, Konvergenca, 1952,  olje na platnu, 1952, 237 cm × 390 cm, Galerija Albright-Knox Art, Buffalo. Resnično, če kaj, lahko sliko, ki je narejena v slogu action painting , imenujemo končni izdelek nekega procesa. V poznih 40. letih prejšnjega stoletja je slikarjev radikalen pristop revolucionariziral prihodnost sodobne umetnosti : pomembna je ugotovitev, da je proces sam prav tako pomemben kot umetnina, končni izdelek. Njegov odmik od štafelajnega slikarstva in konvencionalnosti je bil osvobajajoč signal za sodobnike in naslednike. Kako je Pollock ustvarjal? Neraztegnjeno surovo platno, ki ga je mogoče osvojiti z vseh strani, je najpogosteje postavil na tla, nato pa nanj v linearnih linijah metal in kapljal barvo. "Moja slika ne sto...

  Ste se že sprehajali po Ljubljani in opazili velike, v krogu stoječe kamne, ki prav lahko spominjajo na Stonehenge? Geopunkutrni krog je postavljen tudi v mariborskem Mestnem parku. Posvečen je elementarnemu srcu Evrope in vlogi Maribora v njegovi celoti.   Vsak steber ima svoj simbol, imenovan kozmogram.  Umetnik Marko Pogačnik je bil svoj čas del neoavantgardne skupine OHO (1969 – 1971), ki je na Slovensko prva prinesla sodobne umetniške prakse (konceptualna umetnost, body art, land art, performans… O njihovem simpatičnem performansu Triglav lahko preberete tu: Triglav - naš, vaš, njihov? ), že leta 1971 pa se je skupina samoukinila. Zakaj? Postali so preveč popularni in to jim ni bilo povšeči. Člani so se skupaj s prijatelji in partnericami preselili v Šempas in ustanovili komuno Družina v Šempasu, kjer so poskušali v vsakodnevno življenje prinesti umetnosti in obratno - umetnost je postala življenje . Družina se je nato samoukinila leta 1979, Marko Pogačnik pa je z ...

Prejšnji teden je bila otvoritev projekta Mindful observers (Pozorni opazovalci), pri katerem sem sodelovala in o katerem sem včeraj pisala -  https://gledalkaja.blogspot.com/2021/11/projekt-mindful-observers-v-galeriji.html . Zaradi omejitev je bila otvoritev majhna, a zato toliko bolj intimna. Umetnica Jutta Fischel je presenetila s preprosto, a prikupno prezentacijo: poleg razstavljenih fotografij na stenah Galerije DLUL je bila v središče pozornosti postavljena miza z majhnimi srebrnimi škatlami, v katerih smo bili pravzaprav predstavljeni sodelujoči. V škatlicah so bile namreč fotografije posameznega sodelujočega, posnete v candid maniri, del pogovora z njim o njegovem delu v galeriji, poleg pa še posnetek predmeta, ki ga je zaznamoval. Obiskovalki pri odkrivanju vsebine moje škatlice, opazuje ju umetnica Jutta. Kaja ob Avtoportretu Zorana Mušiča v Narodni galeriji. Sodelovanje pri tem projektu je na nek način razkrivanje najbolj intimnega, kar si: naše besede, podobe, pa tud...

34. grafični bienale Ljubljana bo na ogled še do 21. novembra 2021. Tako kot je v navadi že nekaj let, tudi letošnji bienale pravzaprav ni posvečen grafiki, temveč so izpostavljene sodobne umetniške prakse. Letošnja rdeča nit je Iskra Delta. To izjemno uspešno slovensko-jugoslovansko računalniško podjetje je nekoč sodelovalo tudi s Kitajsko. Izdelovalo je osebne računalnike (njihov računalnik Triglav poznate kot računalnik Vedi iz filma Poletje v školjki 1). Konec osemdesetih let so podjetje razkosali in oddelek za razvoj razpustili. Kaj se je torej zgodilo s podjetjem, zakaj je doživelo tak hiter konec, v katero smer bi se lahko razvijalo, ali bi lahko Slovenci danes konkurirali Američanom in Kitajcem…, vsa ta in druga vprašanja so prepuščena umetnikom. V mislih torej ni toliko preteklost podjetja, temveč prihodnost ali bolje, neke variante prihodnosti , ki jih umetniki interpretirajo po svoje. Seveda pa v projektih lahko najdemo tudi odzive na pandemijo , ki nas je vse zaznamovala (o...

  Slikar Rihard Jakopič je slovensko umetnost utemeljeval s tem, da je umetnik šolan v domovini in da deluje v domovini. Pri tem naj bi se tudi izogibal »tujih vplivov« oziroma umetnosti, ki ne prihaja od naroda in torej ni »slovenska«. Tako Jakopič v zgodovino slovenske umetnosti ne šteje izjemno uspešna brata Šubic in tudi ne Ivane Kobilca, ki je poleg Jurija Šubica edina, ki je razstavljala na najpomembnejši razstavi tistega časa – pariški Salon – in to kar trikrat! Kot vemo, je Kobilca večino svojega življenja preživela v takratnih najpomembnejših kulturnih metropolah Dunaju, Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, čeprav se je v domovino vedno vračala in je tudi konec svojega življenja dočakala prav tu. Kaj bi Rihard Jakopič rekel o slovenskem umetniku Tobiasu Putrihu, ki je svojo osnovno izobrazbo dobil v domovini, vendar pa ga je pot že kaj kmalu zanesla v tujino, kjer je pričel sodelovati s pomembnimi galerijami in pravzaprav dobil znanje od »zunaj«? Tobias Putrih  (roj....