Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji
Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še. [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,«[2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast.
V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zbirke Kunstkammer oziroma Galerije slik samega cesarja Svetega rimskega cesarstva.
 |
Tizian, Portret kralja Filipa II. Španskega, 1550–54, Muzej Capodimonte, Neapelj. (Slika ni del Rudolfove zbirke!) je bil nekaj časa gost na španskem dvoru in je kralja kar nekajkrat portretiral. Nečak Rudolf, ki je svoje otroštvo preživel pri stricu kralju Filipu II., se je morda prav tu prvič seznanil z deli velikega mojstra in morda je bila prav stričeva zbirka navdih za to, da je začel ustanavljati svojo.
Kot vsak vladar je imel tudi cesar Rudolf svoje dvorne slikarje in anekdota pravi, da je slikarja Hansa pošiljal v Italijo z izgovorom pridobiti portrete raznih plemenitih princes kot morebitnih cesarjevih nevest, vendar se je Hans v resnici bolj osredotočal na vojvodske zbirke umetnin in je cesarju takoj poročal o primerkih, ki bi jih ta moral imeti v svoji zbirki na Praškem gradu. Kmalu zatem se je res zgodilo, da je na vojvodski dvor pripotovala cesarjeva prošnja po kakšni dragoceni umetnini.
Po Rudolfovi smrti je bilo mnogo del poslanih na Dunaj, ki je postal nova (stara) prestolnica. V času tridesetletne vojne (1618-1648) za slike, ki so ostale v Pragi, skrbeli oskrbniki in restavratorji, ob koncu vojne pa si je Rudolfovo zbirko zaželela švedska kraljica Kristina (1626-1689), ki je hrepenela predvsem po italijanskih mojstrih (menda naj bi bila pripravljena zamenjati vsa dela za dve Rafaelovi sliki, samo da bi ga imela!). Zelo je bila razočarana, ko je ugotovila, da zbirko sestavljajo predvsem nemški in nizozemski mojstri, zato je del zbirke podarila svojemu nečaku in nasledniku Karlu X. Gustavu Švedskemu, nekaj pa kar razdala med švedsko plemstvo. Včasih pa se je zgodilo, da so se slike vrnile nazaj v Prago: Rudolfov brat Albert VII. je po bratovi smrti podedoval del zbirke, ki jo je prodal vojvodi Buckinghamskemu v Antwerpnu, vendar je bil ta kmalu umorjen in so zbirko torej podedovali njegovi dediči. Dediči so zbirko prodali nadvojvodi Leopoldu Viljemu, ta pa jo je podaril cesarju Ferdinandu III., ki je bil sin Rudolfovega bratranca. Veliko slik je bilo tekom časa tudi uničenih ali ukradenih, veliko jih je danes shranjenih v Kunsthistorisches Museum na Dunaju. Ko je leta 1918 v Prago prispel prvi predsednik Češkoslovaške republike Masaryk, je grad postal predsedniška palača in slike, ki so bile tam, so ocenjevali glede na to, ali so dovolj dostojne za reprezentančne prostore. Marsikatero sliko so odnesli na drugo lokacijo, ker ni ustrezala merilom.
Kljub
vsem peripetijam, ki jih je zbirka doživela, ostaja ena redkih na svetu, ki se
lahko pohvali s tako dolgim neprekinjenim obstojem.
***
Na razstavi so predstavljeni tudi veliki mojstri kot so Peter Paul Rubens, Tintoretto, Veronese, Tizian, Hugo van der Goes, Hans Holbein ml. in Lucas Cranach st.
 |
Peter Paul Rubens, Marijino oznanjenje, okoli 1610, Praški grad. Čeprav gre za skico, vidimo Rubensov nesporen talent. Poteza je prepričljiva, baročno razkošna, barve močne, draperija vsa v gibanju. Motiv Oznanjenja je pogosto prikazan kot v nekakšni naglici: mlado dekle Marija je ali pri branju ali pri molitvi, ko jo preseneti nadangel Gabrijel z novico, da bo spočela otroka, ki pa ne bo nihče drug kot Božji sin. Zadaj za angelom že lahko vidimo belega goloba (Svetega Duha), ki prihaja k Mariji.
 |
Tizian, Mlada ženska pri toaleti, po 1515, Praški grad.
Rubens je bil velik mojster in zato je moral imeti dobro organizirano delavnico, da so lahko izpolnili vsa naročila, ki so jih dobili. Enako je bilo v Benetkah s Tizianom. Včasih mojster ni mogel pomagati pri delu, saj je bil preveč zaposlen s kakšnim drugim naročilom ali pa naročnik preprosto ni bil tako pomemben, da bi na naročilu moral delati sam mojster (včasih tudi niso bili tako zelo natančni glede avtorskega dela kot smo mi danes). Danes vemo, da je slika s Praškega gradu delo Tizianove delavnice, kar je potrdila tudi restavratorska preiskava, za original pa je obveljala slika v Louvru iz leta 1515. Ker je bila ta kompozicija zelo priljubljena, je delavnica naredila več replik.
Mlada ženska pri toaleti je alegorija lepote in mladosti, hkrati pa tudi ikonografski motiv vanitas, ki nas opominja, da je lepota minljiva.
 |
Lucas Cranach st., Sv. Katarina in sv. Barbara s fragmenti likov sv. Doroteje in sv. Margarete – fragment t. i. Praškega oltarja, 1520, Praški grad. Slikar Cranach je spadal med najbolj znamenite predstavnike nemškega slikarstva prve polovice 16. stoletja.
 |
 |
Razstava je podaljšana do 21. 2. 2021.
Ste bili na razstavi? Katera umetnina vas je najbolj očarala in se vam vtisnila v spomin?
[1] Kabinet čudes ali Wunderkammer pomeni predhodnika današnjih muzejev, kjer pa sta ločena prirodoslovni in umetniški del. Beseda Kunstkammer označuje sobo oziroma kabinet za umetnine.
[2] Takšen je opis gesla kabinet v Leksikonu Cankarjeve založbe: likovna umetnost iz leta 1979.
Komentarji