GledalKaja

  Milanski vojvoda je bil že poročen, ko je pri mojstru Leonardu dal naročiti sliko svoje ljubice. Kakšna predrznost! Upodobljenka je verjetno Cecilia Gallerani, ljubica milanskega vojvode in Leonardovega mecena Ludovica Sforze. Njena družina je izhajala iz Siene in ni bila plemenita, njen oče pa je kljub temu deloval na milanskem dvoru (bil je ambasador v Firencah in v Lucci). Skupaj s šestimi brati je dobila dobro izobrazbo: znala je latinsko in podkovana v literaturi. Viri pravijo, da je tudi sama pesnila, pela in znala dobro igrati inštrumente. V Milanu je bila znana tako zaradi svoje nadarjenosti kot svoje lepote. Že z desetimi leti je bila menda zaročena s Stefanom Viscontijem iz pomembne milanske družine Visconti (ki je svoj čas vladala Milanu), vendar pa je bila zaroka razveljavljena, ko njeni bratje niso izpolnili obveznosti glede plačila dote.  Svojega ljubimca Sforzo je menda spoznala maja 1489 v samostanu. Že naslednje leto je nosila njegovega otroka. Zanimivo ...

  Kakšna čustva se sprožijo v nas, ko gledamo to sliko? Ali začutimo sočutje? Pomilovanje? Posmeh? Ali se zgražamo? Lavinia Fontana, Portret Antoniette Gonsalvas, ok. 1595, olje na platnu, 57 x 46 cm, Musée du Château, Blois. Tu ima manj kot 10 let, je elegantno oblečena za dvor. Ni karikatura! Ne gre za posmeh! To je portret. Antoniette Gonsalvas (tudi Antonietta Gonsalvus ali Gonzalez) je bila rojena ok. 1588, letnica smrti pa se ni ohranila. Bila je najmlajša izmed sedmih otrok Petrusa (v virih tudi Pedro ali Pedrus) Gonsalvasa, bolj znanega pod nazivom Divjak s Tenerifov . Desetletnega Petrusa so pripeljali na francoski kraljevi dvor k Henriku II. Dobil je dobro izobrazbo in bil leta 1559 poslan na nizozemski dvor Margarete Avstrijske, ki pa se je preselila v Parmo – in z njo njen dvor. Petrus je bil poročen, obstaja pa več različic, kdaj se je to zgodilo: 1) poročil naj bi se že v Franciji in že tam dobil družino 2) poročil naj bi se v Parmi in si tam ustvaril družino. Kakorko...

  Ste vedeli, da "Primavera" v italijanskem jeziku pomeni pomlad, a naslova slike tradicionalno ne prevajamo? Res je. V prejšnjem članku sem pisala o Botticellijevi znameniti sliki Rojstvo Venere in bralec_ka bo dobro naredil_a, če bo prebrala oboje. Sandro Botticelli, Primavera , okoli 1470, tempera na lesu, 202 cm × 314 cm, Galerija Uffizi, Firence. Sliki sta si v tehniki različni - če gre pri Rojstvu Venere za olje na platnu, pa gre pri Primaveri za olje na lesu. Kaj to lahko pomeni? Dela na lesu so bila običajno cenjena bolj, saj je šlo za dražji material. Slika je morda krasila prostor v palači družine Medici v centru Firenc. Z deli na platnu so bogatejši meščani običajno krasili svoje ville suburbane (podeželska bivališča), ki so bile okrašene preprosteje kot mestne palače, saj so bile namenjene uživanju v zdravem okolju (v naravi in na svežem zraku).  Slika Rojstvo Venere je verjetno visela v villi di Castello blizu gričev, ki mejijo na Firence, prvotno je šlo za pod...

  Zakaj je naslov Botticellijeve slike Rojstvo Venere, če pa v resnici sploh ne prikazuje rojstva boginje? Pravzaprav je poimenovanje zakuhal znameniti Giorgio Vasari, ki je v knjigi Življenja umetnikov zapisal: "[...] slika prikazuje Rojstvo Venere ter tiste sape in vetrove, ki so njo in njene Kupide odpihnili na kopno [...]."   Na sliki je torej prikazana že rojena Venera, ki je na školjki priplavala na kopno. Tradicionalno sta z njo povezana dva otoka, Ciper in Kitera. Pravijo, da naj bi bila rojena v bližini slednjega oziroma je Kitera prvi otok, mimo katerega je šla. Zdi se, da je njeno školjko odpihnilo prav na enega teh otokov.  Grški mit pripoveduje, da je bila Venera (oziroma Afrodita) rojena iz morske pene, ki se je nabrala na kraju, kamor je Kronos odvrgel odrezano spolovilo svojega očeta Urana.  To boginjo ljubezni, lepote, želje, spolnosti, plodnosti, blaginje in zmage so izredno radi častili tudi Rimljani, ki so jo imeli za prednico svojega ljudstva,...

Slikar Masaccio (1401-1428), katerega pravo ime je bilo Tommaso di Ser Giovanni di Simone, vendar so ga tako klicali, da so ga razlikovali od nekega drugega slikarja s podobnim imenom, je imel kratki karieri  navkljub  zelo velik vpliv na slikarske kolege. Danes ga postavljamo na sam začetek italijanske renesanse. Poglejmo, zakaj! Masaccio ni bil noben slikarski mazač, čeprav nas njegov vzdevek lahko asociira na to besedo, ki označuje štorastega in nerodnega človeka. Eno njegovih najpomembnejših in najbolj čudovitih del je gotovo poslikava kapele v florentinski cerkvi Santa Maria del Carmine. Gre za kapelo Brancacci (ime je dobila po naročniku poslikave - družini Brancacci), ki jo je poslikal med leti 1425 in 1427.  Ikonografija v dveh pasovih predstavlja človeški greh in plačilo zanj skozi dejanja Svetega Petra, prvega papeža (1). Prevladuje torej zgodba Svetega Petra, a najbolj navdušujeta prizora iz Stare zaveze: Skušnjava in še posebej – Izgon iz Raja. Freske so tako ...

  Slika Salvator Mundi je pripisana znamenitemu Leonardu da Vinciju, a po vsej verjetnosti marsikdo med bralci mojega bloga danes prvič sliši zanjo. Zakaj je tako? Slika je bila vrsto let v zasebnih zbirkah in ni bila na očeh javnosti, drugi razlog pa je ta, da si strokovnjaki niso edini ali je slika res mojstrovo delo ali pa jo je naredil kdo iz njegove delavnice. Leonardo da Vinci (?), Salvator Mundi , okoli 1500 (?), olje na orehovem lesu, danes v lasti Mohameda bin Salmana, lokacija neznana. Kje je bila slika vse od leta 1500, ko naj bi nastala, ni čisto jasno. Znano ni niti, za katerega naročnika je slika nastala (morda za francoskega kralja Ludvika XII.?). Po Leonardovi smrti naj bi bila v lasti slikarja (in morda Leonardovega ljubimca) Salaia, o katerem bom pisala v enem prihodnjih prispevkov, v 17. stoletju pa naj bi se znašla v Angliji, kjer so si jo p(r)odajali iz ene plemiške družine v drugo. Večinoma so jo imeli za delo enega Leonardovih učencev (omenja se Giovannija An...

  Ah, maj, mesec ljubezni. Tudi v svetu umetnosti ima ljubezen zelo močan vpliv. Legenda pravi, da je slikar Sandro Botticelli (1445 – 1510) želel biti pokopan v isti cerkvi kot ženska, ki naj bi jo ljubil in ki je umrla kar 34 let pred njim. Sandro Botticelli, Madona  Magnificant , 1480, Galerija Uffizi. A po vsej verjetno gre le za romantičen mit. Sandro Botticelli je resda živel v Firencah istočasno kot Simonetta Vespucci (1453 – 1476), ena najlepših žensk tistega časa, a med njima menda ni bilo nič. O Simonetti pravzaprav ni veliko znanega. Večina ohranjenih podatkov pritrjuje temu, da je bila izredno lepa in da je s svojo lepoto marsikoga zamikala. Rojena naj bi bila okoli leta 1453 v današnji Severni Italiji (morda v Genovi) in že pri 16. letih se je poročila z Marcom Vespuccijem, sorodnikom Ameriga Vespuccija. Menda je bil Marco tako očaran nad Simonettino lepoto, da je njena starša prav kmalu zatem, ko jo je spoznal, zaprosil za njeno roko. Bil je navdušen, ko sta se ...

  Fra Filippo Lippi (1406 – 1469) je bil uspešen slikar, ki je združeval elemente tako realističnega kot t. i.  lepega sloga. Poglejmo, s čim se je še zapisal v zgodovino! Lippu Lippiju, kot so ga tudi imenovali, so že zgodaj umrli starši in prepuščen je bil v tetino varstvo, ki pa ni imela denarja, da bi lahko zanj skrbela, zato ga je pustila pred vrati firenškega karmeličanskega samostana. Tam je res tudi odraščal in pričel z izobraževanjem, s šestnajstimi leti pa je, kot je bilo takrat običajno za zapuščene otroke, vstopil v red. Giorgio Vasari je v svoji biografiji o pomembnih italijanskih slikarjih zapisal, da si je Lippi želel postati res kvaliteten slikar po tem, ko je pri delu videl mojstra Masaccia (1401 -  1428)  (Masacciu se bomo posvetili v enem prihodnjih prispevkov). Pri svojem slikarskem poklicu je imel močno podporo svojega reda. Kljub temu da je bil redovnik ( fra je krajše za frater, brat), pa je živel ničkaj pobožno življenje. Menda je bil zelo ži...

  Zadnje delo, ki ga je naslikal veliki Leonardo da Vinci (1452 - 1519), nosi naslov Sveti Janez Krstnik. Tradicionalno je bil Janez Krstnik vedno upodobljen kot starejši moški in skoraj vedno asketskega videza, Leonardo pa ga naslika mladega in nežnega, androginega. Zatorej ni čudno, da se je ob njej porodilo veliko homoerotičnih teorij. Leonardo da Vinci, Sveti Janez Krstnik , 1513–1516, Louvre. Vir: angleška Wikipedija Slika je pravzaprav hudo nenavadna, prav nič se ne zdi nabožna. Ker je figura potopljena v senco, se naša pozornost takoj osredotoči na njegov izraz, ki je res nenavaden. Zdi se namreč, kot da ena polovica obraza gleda v nas, druga pa v nebo (nebesa). Nekateri umetnostni zgodovinarji so to opisali kot sekvenčnost, kot sličice pri filmu: v enem hipu torej gleda v nas, v drugem pa že v nebesa. Z levico si pritiska na prsi križ, z desnico pa kaže gor in kot da nam želi povedati to, kar je kasneje sledilo s Kristusom: »Jaz, Janez Krstnik, sem pot, odrešenje,« ven...