Andy Warhol: Campbellove jušne konzerve

 

"Pri tej državi je super to, da je Amerika začela tradicijo, v kateri najbogatejši potrošniki kupujejo v bistvu enake stvari kot najrevnejši. Lahko gledate televizijo in vidite Coca Colo in veste, da predsednik pije Coca Colo, Liz Taylor pije Coca Colo, in samo pomislite, tudi vi lahko pijete Coca Colo. Kokakola je kokakola in z nobenim denarjem ne moreš dobiti boljše kokakole od tiste, ki jo pije potepuh na vogalu. Vse Cole so enake in vse so dobre. Liz Taylor to ve, predsednik to ve, potepuh to ve in vi to veste," je nekoč rekel (zapisal) Andy Warhol in zadel žebljico na glavico. Morda bi namesto Coca Cole lahko govoril kar o juhah.

Umetniku Andyju Warholu je že leta 1962 uspelo razstaviti 32 slik jušnih konzerv v Galeriji Ferus v Los Angelesu (in to je bilo tudi prvič, da se je pop art iz vzhoda ZDA preselil na zahod). Vsak okus je bil predstavljen z eno konzervo. Postavljene so bile takole v vrstah kot je videti na spodnji fotografiji zato, da so spominjale na police v trgovini. 

Andy Warhol, Cambellove jušne konzerve, 1962, akril na platnu, Muzej moderne umetnosti, New York.

Razen žiga za del etikete je Warhol vsako konzervo poslikal ročno. Kaj kmalu pa je ugotovil, da je ročno podvajanje slik zamudno (on bi verjetno rekel na smrt dolgočasno), zato se je obrnil h grafiki, ki jo je lahko neposredno povezal tudi s potrošništvom. Warhol se je zavedal, da je medij sam v resnici vsebina nekega sporočila. 

Kakšna grafika je to bila?

Sitotisk je tehnika tiskanja, pri kateri se mreža uporablja za prenos črnila (ali barvila) na podlago, razen na območjih, ki so neprepustna za črnilo z blokirno šablono. Rezilo ali strgalo se premakne po zaslonu, da odprte mrežne odprtine zapolni s črnilom, in obratna poteza nato povzroči, da se zaslon za trenutek dotakne podlage vzdolž stične črte. To povzroči, da črnilo zmoči podlago in se izvleče iz mrežnih odprtin, ko sito odskoči nazaj, ko rezilo preide. Mogoče je uporabiti več zaslonov za izdelavo večbarvne slike ali dizajna, saj se tiska ena barva naenkrat. Warhol je povečane pozitive fotografij ali člankov iz časopisov in revij osvetlil na sito, ki je bilo premazano z emulzijo, občutljivo na svetlobo. Tako je ob odtisu platna na sito dobil obrise oziroma šablone. Te je lahko nato ročno ali pa s postopkom sitotiska pobarval. 

Če je bil Warhol v začetku še udeležen pri procesu ustvarjanja, pa je delo nato prepustil asistentom, ki so zanj "štancali" iste motive. Sam torej ni več fizično ustvarjal, bil pa je vedno prisoten pri procesu in je vse nadzoroval. Skorajda bi lahko govorili o vrnitvi vloge delavnice kot smo jo poznali iz srednjega in novega veka, kjer je mojster imel veliko zaposlenih, ki so delali zanj, sam pa je v resnici izvrševal le najpomembnejše projekte.

Seveda je vse zanimalo, zakaj in kako se je lotil takšnega banalnega motiva kot so konzerve. Njegov odgovor na vprašanje, kaj slike predstavljajo, je bil "Vse, kar je treba vedeti o mojem delu, je že tam 'na površini'". Spet ob neki drugi priliki je odgovoril, da je skoraj vsak dan je za kosilo jedel to juho, zato jo je tudi naslikal. Obstaja pa tudi anekdota, da je Warhol menda potožil neki svoji  prijateljici, da ne ve, kaj bi sploh še slikal, pa mu je predlagala , naj naslika nekaj, kar bi vsakdo prepoznal, če bi to videl. Recimo Cambellove juhe. - "O, to se sliši čudovito!" Naslednji dan je menda odšel v supermarket in nakupil vse okuse, ki so bili na voljo.

Na Slovenskem teh juh sicer ne poznamo, v Združenih državah pa imajo že dolgo zgodovino. Podjetje Campbell soup je bilo ustanovljeno leta 1869. Gre za eno največjih ameriških podjetij s procesirano hrano, ki izdelujejo omake in ostalo konzervirano hrano. Eden najznamenitejših produktov so prav te juhe. 

Kakšni, misliš, so bili odzivi na Wapholove razstavljene juhe?

Takole bomo rekli: bili so precej mešani. Nekateri so bili globoko užaljeni – tako zaradi banalne vsebine kot tehnike, marsikdo se je iz umetnika tudi norčeval – in Warholovo ime je postalo sinonim za Campbellove juhe.

A zadnji se pa je smejal prav Andy Warhol. Že kmalu je zanimanje za slike pokazal igralec Dennis Hopper (ja, the Dennis Hopper!), ki je imel izreden občutek za sodobno umetnost, a sta se galerista odločila, da slik ne prodata, zato da ostanejo skupaj v kompletu. Na koncu sta bili dve sliki vseeno prodani – Warhol je brez problema naslikal novi in ju nadomestil v celoti. Galerija je nato odkupila vseh 32 po znesku 100 dolarjev (danes 9,827 dolarjev) na mesec. Kar 10 mesecev so odplačevali znesek. Danes so seveda ocenjene na veliko več.

Gotovo se ti je zastavilo vprašanje, ali bi v primeru naslikanih juh sploh šlo za umetnine, če slike ne bi bile razstavljene v galeriji. Naš pogled se gotovo spremeni glede na lokacije – in to je tudi cilj moderne umetnosti: šokirati, provocirati, pogledati na stvar drugače.

Andy Warhol je bil predstavnik t. i. Pop arta, t.j. popularne umetnosti. Pop art umetniki so v svojih delih pogosto izpostavljali kaj banalnega (kdo bi rekel celo brezveznega), a ravno zaradi tega ker so to izpostavili v svetu umetnosti, je lahko postalo cenjeno umetniško delo. Pogosto se je dogajalo, da sta slog in barve postali pomembnejši kot sama vsebina.  

Pa lahko slog postane pomembnejši kot vsebina? To se je nekoč spraševala že Susan Sontag. Kaj pa ti misliš o tem? 

Vprašanje, ki se zastavlja v Pop artu in je aktualno še danes, je: kaj v naši kulturi je res pomembno in avtentično? Ali sploh je kaj?

*

Dodatek: fascinantno je, kako je bila Amerika v tistem času odprta tako za figuraliko kot abstrakcijo. Oboje je namreč sprejemala odprtih rok. Figuralika, ki je nastajala izpod rok Pop art umetnikov, je običajno kazala na bogastvo, uspeh družbe, abstrakcija pa svobodo in demokratičnost družbe. Več o slednjem si preberi v članku: Jackson Pollock in njegov neverjeten uspeh