Preskoči na glavno vsebino

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude.

V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal.

Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes locirana v refektoriju. V teh samostanskih jedilnicah je motiv Zadnje večerje tudi najpogostejši.


Leonardo da Vinci, Zadnja večerja, končano 1498, samostan Santa Maria delle Grazie, Milano (refektorij) (460 cm × 880 cm).

Motiv prikazuje trenutek, ko je Jezus svojim učencem povedal, da ga bo nekdo izmed njih izdal. »Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se gledali med seboj, ker si niso mogli misliti, o kom govori. Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je ležal blizu Jezusovega naročja. Simon Peter mu je pomignil, naj ga vpraša, o kom govori. Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« Jezus je odgovoril: »Tisti, ki mu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Tedaj je pomočil grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. Ko je ta vzel grižljaj, je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri hitro.« Nobeden izmed tistih, ki so bili pri mizi, ni razumel, zakaj mu je to rekel. Nekateri so mislili (ker je namreč Juda imel denarnico), da mu je Jezus rekel: »Nakupi, kar potrebujemo za praznik,« ali da naj dá kaj ubogim. Ko je torej vzel tisti grižljaj, je šel takoj ven; bila pa je noč.« (Jn 13,21-30) Seveda takoj prepoznamo Kristusa, ki kraljuje omizju, se pa dolgo časa ni vedelo, kdo je kdo med apostoli. Prepoznavna je bila le skupina na Kristusovi desni strani: Janez, Peter in Juda Iškarijot. Šele v 19. stoletju so apostole poimenovali, po tem, ko so našli Leonardove zapiske, v katerih so učenci skicirani, nad njimi pa so napisana imena. Neverjetno živa je reakcija učencev, ki poskušajo ugotoviti, koga ima Kristus v mislih, in zanikajo, da bi bili to oni. Vidimo, da sedijo v skupinah po tri. Število tri se v krščanski ikonografiji povezuje s Sveto Trojico. 


 Detajl iz Zadnje večerje. Na Kristusovi desni sedijo od leve proti desni: Juda Iškarijot, Sveti Peter in Sveti Janez. Juda je v senci in izgleda presenečen, saj je bil njegov načrt razodet. Drži majhen mošnjiček, morda srebrnike, s katerimi je bil plačan za izdajstvo ali pa je z mošnjičkom predstavljena njegova vloga blagajnika med apostoli. Ob njegovi roki je raztresena sol, kar se še dandanes razume kot slabo znamenje. Sveti Peter izgleda jezno, v roki drži nož - morda napoved njegove reakcije v vrtu Getsemani, kjer je napadel vojake. Obrača se k Janezu in morda ga sprašuje, kdo je tisti, ki bo izdal Učitelja. Zdi se, da se je Sveti Janez onesvestil in naslonil na Petra.  

**

Leonardo ni bil prvi slikar, ki se je lotil tega motiva, a ga je malo spremenil in prilagodil. Najbolj zanimiva pa je morda prav tehnika. Za to sliko se je domislil namreč posebne tehnike, s katero bi do izraza prišle podrobnosti, hkrati pa se je tudi bolj bleščala. Namesto na moker omet, kot se to sicer naredi pri freskah, je pigment (tempero in olje) nanesel na suh mavec. Na tak način je lahko slikal počasneje, saj se mu omet ni sproti sušil. Tako je lahko uporabil chiaroscuro in je senčil.  Žal pa je slika v zgodovino zapisana kot ena tistih, ki je najbolj ogrožena in najhitreje razpada. Že leta 1517 (torej čez slabih dvajset let!) so poročali, da se je barva pričela luščiti zaradi neprimerne lokacije (vlažnost) in tehnike. Ohranjen je tudi vir, ki pravi, da je leta 1532 poslikava izgledala brez barve in zamegljena, leta 1556 pa je slikar in zgodovinar Giorgio Vasari poročal, da je poslikava uničena in da so figure neprepoznavne. Leta 1768 je zaradi zaščite čez sliko bila potegnjena zavesa, vendar se je za njo zadrževala vlaga, in vsakič, ko se je zaveso odgrnilo, se je del slike odkrušil.

Poleg tega je bila poslikava tudi mnogokrat uničena:
• Leta 1652 so pod poslikavo naredili vrata in jo tako uničili en del.
• Konec 18. stoletja so Napoleonovi vojaki prostor uporabljali kot hlev za konje. 
• Med drugo vojno so nacisti bombardirali samostan.
Poslikavo so poskušali restavrirati: leta 1726, 1770, 1853, 1903, 1924, 1928 in 1978.

Stanje slike leta 1970.

Ohranile so se tri kopije poslikave, naredili so jih Leonardovi učenci. Pa si jih oglejmo! 


Andrea Solari, Zadnja večerja, okoli 1520, olje na platnu, Muzej Leonarda da Vincija, opatija Tongerlo, Belgija. Glavi Jezusa in Janeza naj bi naredil sam Leonardo, saj pod nanosi barve ni risbe. Velja za sliko, ki je najbolj zvesta  originalu.

Giampietrino, Zadnja večerja, 1520, olje na platnu, Kraljeva akademija umetnosti, London. 


Cesare da Sesto, Zadnja večerja, okoli 1550, Ponte Capriasca (Cerkev svetega Ambroža), Švica.

Zadnja večerja ni edino delo, ki ga je Leonardo naredil v refektoriju: na steni nasproti slovite slike je motiv Križanja, ki ga je naredil Giovanni Donato da Montorfano, Leonardo pa je v množici ljudi naredil portrete oseb iz družine Sforza. Tudi njih je naslikal v isti žal nekvalitetni tehniki, zato se poslikava ni dobro ohranila:  

Giovanni Donato da Montorfano in Leonardo da Vinci, Križanje, 1495, samostan Santa Maria delle Grazie, Milano (refektorij).

V zadnjem času se je o Leonardovi Zadnji večerji veliko govorilo, še posebej po letu 2003, ko jo je pisatelj Dan Brown v svoji knjigi Da Vincijeva šifra uporabil kot dokaz, da je Jezus Kristus imel otroka z Marijo Magdaleno. Tako naj bi po njegovem na sliki ne bil upodobljen Sveti Janez, Kristusov najljubši učenec, ampak Marija Magdalena. Veliki mojster naj bi ju celo namenoma naslikal tako, da je med njima prostor v obliki črke V (ali svetega grala oziroma maternice) oziroma črke M, če uporabimo našo domišljijo (matrimonio – zakon po slovensko), in naj bi pustil ta namig o ljubezni med Jezusom in Marijo Magdaleno vsem na očeh. Fikcija ali ne, gotovo drži, da je bil Leonardo zelo ploden in napreden mojster v času, v katerem je živel, in pustil nam je marsikatero uganko, ki jo še moramo razrešiti, njegove slike pa nas še danes navdihujejo in spodbujajo našo domišljijo.

Zadnja večerja je navdihnila tudi Salvadorja Dalija in Andyja Warhola.

Salvador Dali, Zakrament Zadnje večerje, 1955, Narodna galerija umetnosti, Washington DC. 

Andy Warhol, Zadnja večerja, 1986, Muzej moderne umetnosti, New York.

**

Tudi s prihodnjim prispevkom ostajamo pri italijanski renesansi, a šli bomo v malo drugačne vode – spoznali bomo Rafaelovo najlepšo Madono: https://gledalkaja.blogspot.com/2020/08/najlepsa-rafaelova-madona.html


________________________________________________________________

[1] Naj razložimo, kaj mislimo z delno: Leonardo da Vinci je svoje vajeništvo opravljal pri mojstru Andrei del Verrocchiu iz Firenc. Strokovnjaki menijo, da je Leonardova vajeniška poteza opazna na dveh zgodnjih delih Kristusov krst iz ok. 1470 (Leonardo naj bi naslikal angela ter pokrajino v ozadju, vidni pa so tudi nekateri njegovi popravki na Kristusu) in Oznanjenje, datirano v 1472-75 (Leonardo naj bi naslikal angela in pokrajino v ozadju). Z dvajsetimi leti je Leonardo dobil svojo delavnico, v kateri sta vajeništvo opravljala tudi Giovanni Antonio Boltraffio in Bernardino Luini. Kot je bilo v navadi (in če naročnik ni bil res pomemben človek), je mojster le tu in tam kaj popravil in dodal, učenci pa so navadno naredili večino slike. 

Komentarji

Oseba Anonimni sporoča …
😂

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

Loščika in ilustracije

 Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov  smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat.  Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

  Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še.  [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik  Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto.  Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

Najlepša Rafaelova Madona

  Vse od konca 18. stoletja sliko  spremljajo  nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu.  Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...