GledalKaja

Slikar Masaccio (1401-1428), katerega pravo ime je bilo Tommaso di Ser Giovanni di Simone, vendar so ga tako klicali, da so ga razlikovali od nekega drugega slikarja s podobnim imenom, je imel kratki karieri  navkljub  zelo velik vpliv na slikarske kolege. Danes ga postavljamo na sam začetek italijanske renesanse. Poglejmo, zakaj! Masaccio ni bil noben slikarski mazač, čeprav nas njegov vzdevek lahko asociira na to besedo, ki označuje štorastega in nerodnega človeka. Eno njegovih najpomembnejših in najbolj čudovitih del je gotovo poslikava kapele v florentinski cerkvi Santa Maria del Carmine. Gre za kapelo Brancacci (ime je dobila po naročniku poslikave - družini Brancacci), ki jo je poslikal med leti 1425 in 1427.  Ikonografija v dveh pasovih predstavlja človeški greh in plačilo zanj skozi dejanja Svetega Petra, prvega papeža (1). Prevladuje torej zgodba Svetega Petra, a najbolj navdušujeta prizora iz Stare zaveze: Skušnjava in še posebej – Izgon iz Raja. Freske so tako ...

  Fra Filippo Lippi (1406 – 1469) je bil uspešen slikar, ki je združeval elemente tako realističnega kot t. i.  lepega sloga. Poglejmo, s čim se je še zapisal v zgodovino! Lippu Lippiju, kot so ga tudi imenovali, so že zgodaj umrli starši in prepuščen je bil v tetino varstvo, ki pa ni imela denarja, da bi lahko zanj skrbela, zato ga je pustila pred vrati firenškega karmeličanskega samostana. Tam je res tudi odraščal in pričel z izobraževanjem, s šestnajstimi leti pa je, kot je bilo takrat običajno za zapuščene otroke, vstopil v red. Giorgio Vasari je v svoji biografiji o pomembnih italijanskih slikarjih zapisal, da si je Lippi želel postati res kvaliteten slikar po tem, ko je pri delu videl mojstra Masaccia (1401 -  1428)  (Masacciu se bomo posvetili v enem prihodnjih prispevkov). Pri svojem slikarskem poklicu je imel močno podporo svojega reda. Kljub temu da je bil redovnik ( fra je krajše za frater, brat), pa je živel ničkaj pobožno življenje. Menda je bil zelo ži...

  Leta 1514 je renesančni mojster Rafael dokončal fresko Galatejino zmagoslavje. Pisec dela Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov Giorgio Vasari (1511 - 1574) je zapisal, da je Rafael figuro Galateje naredil kot ideal lepote. Ko naj bi velikega mojstra vprašali, kje je vendarle našel to idelano žensko, je rekel, da je uporabil podobo, ki jo je pač imel v mislih.   Rafael, Galatejino zmagoslavje , 1514, freska. Freska se nahaja v vili Farnesini v Rimu. Kot vemo, so umetnostna dela vedno podvržena različnim interpretacijam. Ena izmed interpretacij tako pravi, da je kot modelka za Galatejo služila znamenita kurtizana Imperija. Vemo, da je bil naročnik poslikave sienski bankir in skrbnik papeževih finančnih zadev Agostino Chigi, eden najpomembnejših mož tistega časa, ki pa je bil tudi ljubimec kurtizane Imperije.  Rafael je s freskami, katerih del je Galatejino zmagoslavje , okrasil ložo Chigijeve družinske hiše, imenovane Villa Farnesina. Ta je loci...

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno  [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...