GledalKaja

  Adriana Maraž (1931-2015) je ena slovenskih največjih grafičnih umetnic. Ženski, ki je v tradicionalno moškem poklicu orala ledino tako v tehničnem kot motivnem smislu, so po 30 letih pripravili veliko retrospektivno razstavo v Tivolskem gradu, kjer se obiskovalec lahko samo čudi njeni moči in želji po eksperimentiranju. Odprtje razstave je bilo dobro obiskano. Na razstavi je na ogled video - daljši pogovor z umetnico. Ljubljana je letošnje poletje v znamenju Adriane Maraž. V Galeriji ZDSLU so na ogled njeni portreti, v Galeriji DLUL njene zgodnje grafike in fotografski portreti, ki sta jih med drugim naredila tudi Tihomir Pinter in Joco Žnidaršič, v Tivolskem gradu pa pregledna razstava njenih grafik. Zaenkrat sem si ogledala samo slednjo, zato lahko o njej tudi nekaj več povem. Adriana Maraž je bila rojena leta 1931 v Ilirski Bistrici. Starša sta se ločila kmalu po poroki in Adriana je »pripadla« očetu, ki jo je poslal na šolanje k šolskim sestram (nunam) v Torino. Po šo...

Slika Kofetarica je ena najznamenitejših slovenskih slik, sem prepričana. Zanimivo je, da je med njo in med sliko Poletje, ki tudi velja za eno najbolj priljubljenih slovenskih slik, le leto nastanka, in vendar sta si sliki tako zelo različni. Ivana Kobilca, Kofetarica , olje na platnu, 1888, 100 x 70 cm, na ogled v Narodni galeriji. V lasti dr. Petera Hribarja iz Cerknice. Ivana Kobilca je obe sliki naslikala v svojem "münchenskem obdobju" med letoma 1881 in 1890, to je čas, ki ga je preživela v takratnem kulturno-umetniškem središču Münchnu in je pridno študirala. O sliki Poletje sem v preteklosti že pisala in če bralec_ka še ni prebrala članka, lahko to naredi sedaj:  Ivana Kobilca: Poletje   Kot sem že pisala, Kobilca kot ženska ni smela študirati s svojimi moškimi kolegi na akademiji, temveč se je lahko vpisala na zasebne slikarske šole oziroma na umetno-obrtno šolo. Izbrala je zasebno šolo, ki jo je vodil takratni znameniti slikar Alois Erdtelt, ki je predvsem slovel...

  Mednarodni grafični likovni center je pred kratkim dobil v dar segment iz obsežnega opusa umetnika Zmaga Jeraja. Zdaj so se odločili, da nekaj teh del predstavijo publiki na razstavi. Dela (gre tako za slike kot grafike in fotografije) so zanimiva, pač na tipični jerajevski način, a kar obiskovalca preseneti, je milo rečeno nenavadna postavitev. Samo dve možnosti sta: ali vas bo odvrnila ali pa popolnoma navdušila. Zmago Jeraj  (1937-2015)  je eden najpomembnejših slovenskih umetnikov, ki so vrhunec svojega ustvarjanja doživeli v 2. pol. 20. stoletja. Raziskoval je različne umetniške zvrsti in likovne tehnike, preizkusil se je denimo v ilustraciji, scenografiji, kiparstvu, grafičnem oblikovanju, filmu, najbolj znan pa je gotovo kot slikar, grafik (sitotisk) in fotograf. Na razstavi so na ogled Jerajeva dela iz zgodnjega zrelega obdobja, govorimo torej o 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. To so dela, ki so nastala kmalu po končani specialki, ki jo je opravljal pri Gab...

 Leta 1927 je znani slovenski slikar Rihard Jakopič dobil naročilo Mestne občine ljubljanske za poslikavo velike vhodne veže hiše Meksika (na današnji Njegoševi cesti). Ker je mojster zavlačeval z delom, občina pa je nanj pritiskala, se je kmalu vnel spor, ki se je razčiščeval tudi v dnevnem časopisju. Slišalo se bo kot prvoaprilska šala, vendar je vse res! Na nekdanji Ahacljevi cesti je Mestna občina ljubljanska leta 1926 pričela graditi kolektivno stanovanjsko hišo (gre za prvi tak primer pri nas!).  Ime hiše je morda na prvi posluh res nenavadno, a spomnimo se zgodovine, ko je marsikateri vojak na klic avstrijskega nadvojvode Maksimilijana iz Ljubljane odpotoval v Mehiko. Meksikajnarji, kot so jih imenovali, so se zbirali prav na tem območju (BTW: o Meksikajnarjih sta Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec naredila odličen strip, ki ga morate prebrat!).  Okoli osrednjega dvorišča so bila razvrščena stanovanja minimalnega standarda (prvotno 82 enot), v pritličju pa so bili ...

Ljubljanski grafični bienale is back! Na razstavi se tokrat predstavlja več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov in nemogoče je, da bi čisto vse obravnavala, zato sem naredila kratek izbor mojih najljubših del. Začetek bienala sega v leto 1955, ko je takratni direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik v sodelovanju z Božidarjem Jakcem, Zoranom Mušičem in drugimi zoorganiziral predstavitev sodobne grafike . Takrat je razstavljal tudi Pablo Picasso (slišala sem, da naj bi v depojih še vedno hranili dve njegovi grafiki), ki ga je v to prepričal znanec Mušič. Od takrat naprej je grafični bienale zavzel pomembno vlogo ne samo v tedanji Jugoslaviji, ampak tudi širše v svetu. Vse se je spremenilo nekako v zadnjih desetletjih, ko so se kuratorji raje kot grafiko odločili razstavljati sodobno umetnost (govorimo tudi o instalacijah, performansih, land artu itd.), ki z grafiko nimajo nič skupnega. Nekateri kritiki in obiskovalci organizatorjem to hudo zamerijo. Ampak letos se grafika vrača na...

3. december je neformalen praznik, ki ga obeležujemo na dan rojstva Franceta Prešerna. Na ta dan muzeji in galerije odprejo svoja vrata in povabijo na brezplačen ogled stalne zbirke, morda pa tudi občasne razstave. Poglejmo, kaj se bo dogajalo v Ljubljani! Začnimo z Moderno galerijo! Občasna razstava Momental-mente pod vodstvom gostujočega kustosa dr. Andreja Medveda se je poslovila, v spodnjih prostorih pa je še vedno na ogled majhna, a izjemno prijetna razstava o stereofotografiji ljubiteljskega fotografa Franca Ferjana. O njej sem pisala tu:  https://gledalkaja.blogspot.com/2022/11/razstava-arzenal-spominov-ali-intimna.html  Razstava bo sicer na ogled do predvidoma 22. januarja 2023. Vedno znova navdušuje tudi stalna zbirka, ki predstavlja slovensko moderno umetnost - torej celotno 20. stoletje. Tu lahko najdete naše impresioniste Jakopiča, Groharja, Sternena in Jamo, pa seveda brata Kralj, Vena Pilona, Franceta Miheliča, našega avantgardista Avgusta Černigoja, Zorana Muši...

  Obožujem majhne in poučne razstave. V spodnjem razstavnem prostoru v Moderni galeriji so pretekli teden odprli razstavo o stereofotografiji, torej o fotografijah, ki so nastale v tehniki stereofotografije. Avtor fotografij je slovenski ljubiteljski fotograf Franc Ferjan (1885 – 1964). Franc Ferjan, Blejsko jezero , ca. 1935, črno-beli stereo diapozitiv. Ta stereoskop je eksponat Tehniškega muzeja Slovenije, Ljubljana. Moram priznati, da za Franca Ferjana še nisem slišala, čeprav je bila leta 2006 večja razstava, poimenovana Franc Ferjan (1885 – 1964). Fotograf zasebne in socialne resničnosti , ki je predstavila kar 84 njegovih fotografij. S fotografijo se je pričel ukvarjati predvsem zato, da je ujel podobe njemu bližnjih oseb (pri teh zgodnejših posnetkih opažamo svečano vzdušje, frontalnost oseb), kasneje pa je želel ujeti njihovo razpoloženje (sproščeno vzdušje). Pomembna v njegovem opusu je podoba žene Izabele, ki jo je postavljal ob okno ali pa ob branju pisma. Veliko pozorn...