Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

 

Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil.

Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija

Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udeleževale takšnih vaj. Akt so tako študirale pri bolj liberalnih zasebnih profesorjih. Njene sošolke so bile stara znanka iz domovine Rosa Pfäffinger, Maria Slavona, Maria von Geyso in Käthe Kollwitz. Večina jih je izhajala iz bolj ali manj podobnih razmer, vse pa so želele postati uspešne slikarke.

Rosa Pfäffinger (levo) in Ivana Kobilca (desno) s prijateljicama v času študija v zasebni šoli v Münchnu, ok. 1888. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija

Ob prihodu v Pariz je Kobilca padla v čudno situacijo. Že prej je spoznala karizmatičnega Willyja Gretorja (1868 – 1923), s katerim je bila v zvezi prijateljica Maria Slavona (1865 – 1931). Krasen, kakršen je bil, jo je seveda popolnoma očaral in ni se preveč ozirala na to, da je bil zaseden (no, on pa tudi ne). O njem je strastno pripovedovala kolegici Rosi Pfäffinger (1866 – 1949), ki je Slavono, ki je bila takrat že noseča, tudi finančno podpirala. Pfäffingerjeva je bila namreč hči avstrijskega konzula v Damasku in Trstu, in po očetovi in sestrini smrti je postala glavna dedinja. Maria, še posebej pa Gretor, ki je računal na Rosin denar, sta jo iz Münchna priklicala v Pariz, kjer so nato vsi štirje (še z Gretorjevo ljubico-italijansko pevko Mario Severino) zaživeli skupaj v nekakšno bohemski skupnosti. Rosa in Willy Gretor sta se poročila in dobila sina. Ker pa nista imeli ne Maria ne Rosa izkušenj iz vodenja gospodinjstva, sta na pomoč poklicali našo Ivano, ki se jim je res pridružila.

Willy Gretor [1] je bil torej vodja bohemske komune in njegova ideja je bila, da bi se skupina ravnala po načelih, ki bi si jih zadali sami, brez da bi se ozirali na ostalo družbo. V ospredju naj bi bila predvsem svobodna ljubezen. Skupnost je, kot smo videli, finančno podpirala Rosa Pfäffinger, Gretor pa je njen denar brezsramno zapravljal za raznorazne nakupe in tudi za druge ženske.

Willy Gretor okoli leta 1895. Vir: angleška Wikipedija

Willy Gretor [2] je bil torej ženskar, z njimi je znal spretno manipulirati: najprej je dvoril, potem poniževal. Prišlo je celo tako daleč, da se je Rosa s sinčkom morala možu in njegovi novi ljubici umakniti v sobo za služinčad. Na nevarnosti jo je zaman opozarjala prav Kobilca in ko ga je razkrinkala prijateljem, je on (!) z Rosinim denarjem ni več želel podpirati. Tako se je leta 1892 tudi končalo njeno razmerje s tem »genialnim prašičem«, kot ga je poimenovala. Za krajši čas se je vrnila v Ljubljano, nato zaradi slabega počutja odpotovala na Dunaj, kjer je upala, da se ji bo zdravje popravilo, a ji menjava okolja ni pomagala. Na Rosino povabilo se je za nekaj časa spet vrnila v Pariz, kjer je pomagala skrbeti za njenega sina Georga.

Zakaj Gretorjeve ženske preprosto niso odšle, če je bila situacija tako grozljiva? Zdi se, kot da so se bale, da bodo, ko bi šle enkrat na svoje, še bolj odrinjene na rob družbe. Kot da je to, da so bivale v takšni komuni, vsaj malo ublažilo težak položaj vseh, še posebej pa obeh mladih mamic. So pa sčasoma vse naše protagonistke Willyja Gretorja zapustile in komuna je razpadla.

Ivana Kobilca, Rosa Pfäffinger, ok. 1890, zasebna last. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija

*

Rosa Pfäffinger je o tem obdobju napisala knjigo Pariški bohémi (1889 – 1895), katere prevod v slovenski jezik je izšel leta 2014. V avtobiografskem poročilu so odlično prikazana razmerja med slikarkami-Gretorjevimi ljubicami, ki so primorane živeti v bohemski skupnosti, ki je izgubila svoj čar, hkrati pa prikaže problematiko položaja umetnic. Omenjena je tudi naša Ivana, ki jo imenuje Wera Slowenk, Gretorja pa Harry Helgar. Knjiga je za nas pomemben dokument, saj preko napisanega spoznamo Kobilco, kot je doslej še nismo: gre za sodobno žensko, ki je zelo svobodomiselna. Razvidno je, da so jo v družbi sprejeli izredno pozitivno in so jo imeli za nadarjeno umetnico. Tudi ni čudno, da jo je Willy Gretor podpiral in plačal najemnino ateljeja, v katerem je ustvarjala.

Za nas so predvsem zanimivi opisi Kobilce. Takole pravi Rosa Pfäffinger o svoji kolegici:

»Čeravno se moja stara kolegica Wera izkaže v gospodinjstvu, pa me po drugi strani oropa upov, da bi njeno sveže, nezlomljeno bitje lahko predstavljalo protiutež duševnim in finančnim dramam, ki se odvijajo med 'elito'. Poduhovljena, prežeta s pariškim zrakom in veseljem, je Wera pred komaj kaj več kot šestimi meseci prepevala o radostih življenja, zdaj ko opaža, kako vrtoglavo moj denar leti skozi okno, pa postaja objokovalka. Njeno napovedovanje nesreče, čeprav največkrat naleti na gluha ušesa, le še bolj potlači domače vzdušje.«

Ivana v modnih oblačilih. Okoli 1891. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija

»Slowenk ima temperament, a tudi značaj. Sicer tudi Wera najame atelje in dela na veliki sliki za razstavo, kljub temu pa obvladuje interne težave – zdaj je doma in v kuhinji vse krasno, vsak dan dobimo krvav zrezek, haricots verts in na bohotni danski način pripravljen rižev puding z veliko, veliko malinovca, brez katerega si tako Marie kot Harry ne znata predstavljati življenja … Jaz nimam ne apetita ne sobarice, pa tudi svoje spalnice ne, čeprav plačujem vse stroške tega razkošja, od petih ateljejev do malinovca.«

Kot zanimivost naj povemo, da se je Kobilca v razburljivem pariškem času poskusila Gretorjevih čarov »ozdraviti« s Ferdom Veselom, slovenskim slikarjem, s katerim sta prijateljevala že v Münchnu. Menda so se njena vroča čustva malo ohladila po zgolj eni noči z Veselom, a sta z Gretorjem romanco vseeno nadaljevala. Takole je pripovedovala Rosi Pfäffinger, ki je to nato povzela v knjigi: »Ja, veš, res nisem več zdržala in sem pobrala Ferkla, ker sem želela videti, kakšna je razlika med Harryjem in drugimi moškimi ter ali imam po tem, ko sem imela rada Harryja, Ferkla sploh še rada. Originalno kaj? Ferkel me je pustil povsem hladno in od tedaj tudi nisem več zaljubljena v Harryja. Smešno, mar ne? V resnici skoraj škoda, a zdaj lahko vsaj spet za kaj poprimem in mislim še na kaj drugega kot na Harryja.«

*

Prijateljstvo z Roso je trajalo vse odkar sta se spoznali v Podbrezjah na Gorenjskem, kjer je imela družina Pfäffinger počitniško hišo, pa vse do Kobilčine smrti leta 1926. Ko je umrla, je svoje neporabljene barve zapustila Rihardu Jakopiču z besedami: »On jih bo najbolje porabil,«, denar, ki ji je ostal, pa je zapustila sinu Rose Pfäffinger in Willyja Gretorja.

Zanimivo, kajne, kako lahko zmotno mislimo, da je bilo o Ivani Kobilca že vse povedano in da nam je vse znano, potem pa na dan pridejo nove stvari, ki nam lahko popolnoma spremenijo pogled na osebe. Tako tudi lahko razumemo, zakaj je v nekem intervjuju povedala, da "pariško obdobje" ni bilo njeno najbolj srečno obdobje v življenju, in zakaj se veliko raje spominja življenja v Sarajevu (1897 - 1905).

***

O Ivani Kobilca sem že pisala:

* Ivana Kobilca in pariški Salon

* Ivana Kobilca in slika Poletje

---

[1] Njegovo pravo ime je bilo sicer Wilhelm Petersen. Nemško-danski slikar je bil tudi zbiratelj umetnin in eden prvih, ki je prepoznal vrednost slik Vincenta Van Gogha, Paula Gauguina in Paula Cezanna. Ivana Kobilca je torej poznala moderno francosko umetnost, vendar ta nanjo ni bistveno vplivala. Knut Hamsun, Gretorjev prijatelj, je danskemu časopisu Politiken podal njegov opis: »V Parizu ni ene same kočice z umetninami, ki je ne bi poznal […] Obiskuje dražbe, na katerih prodajajo dragoceno umetnost, poznajo ga ljubitelji in trgovci z umetninami, pokimajo mu, ko vstopi, že večkrat je dvigoval cene in ponujal več, nato pa si prisvojil plen […] Človek vidi, kako Willy Gretor, ta rosno mladi mož z otroškim obrazom, pristopa k slikam, jih opazuje, preiskuje z lupo, otipava podpis, da bi dognal, ali je pravi. Z lanceto praska barvo, da bi določil njeno starost, in nato s pozornost vzbujajočo hladnokrvnostjo ponuja tisoče in tisoče frankov.«

[2] Ivana Kobilca je v čustvenem izbruhu Gretorja prijateljici Rosi opisala (in nekako upravičila njegov razkošen način življenja) takole: »Harry ima tudi zelo lepo telo, široke rame, neverjetno ozke boke, najfinejšo in najbolj belo polt, ki si jo lahko zamisliš. Le eno nogo ima tanjšo in krajšo od druge, brez palice komaj hodi. Zlomil si jo je in je zaradi tega zelo žalosten. Ne reče ničesar, a jaz sem vendarle opazila. Zaradi tega tudi redko pešači, vedno se vozi, in to seveda stane veliko denarja. Tudi za svoje obleke veliko zapravi, saj je zelo pozoren na zunanjost. Nosi le golobje sive obleke in bele kravate.«