GledalKaja

  Zakaj je naslov Botticellijeve slike Rojstvo Venere, če pa v resnici sploh ne prikazuje rojstva boginje? Pravzaprav je poimenovanje zakuhal znameniti Giorgio Vasari, ki je v knjigi Življenja umetnikov zapisal: "[...] slika prikazuje Rojstvo Venere ter tiste sape in vetrove, ki so njo in njene Kupide odpihnili na kopno [...]."   Na sliki je torej prikazana že rojena Venera, ki je na školjki priplavala na kopno. Tradicionalno sta z njo povezana dva otoka, Ciper in Kitera. Pravijo, da naj bi bila rojena v bližini slednjega oziroma je Kitera prvi otok, mimo katerega je šla. Zdi se, da je njeno školjko odpihnilo prav na enega teh otokov.  Grški mit pripoveduje, da je bila Venera (oziroma Afrodita) rojena iz morske pene, ki se je nabrala na kraju, kamor je Kronos odvrgel odrezano spolovilo svojega očeta Urana.  To boginjo ljubezni, lepote, želje, spolnosti, plodnosti, blaginje in zmage so izredno radi častili tudi Rimljani, ki so jo imeli za prednico svojega ljudstva,...

  Ena najbolj znanih slovenskih slik, lahko bi celo rekli ikon, ima izredno razburljivo zgodbo. Njen avtor slikar Leopold Layer se je zaobljubil, da bo, če bo iz zapora, kamor je bil poslan zaradi ponarejanja, predhodno izpuščen, Mariji v zahvalo naslikal sliko. Več o tem si preberi v tej krajši študiji! Leopold Layer, Marija Pomagaj , olje in tempera na platnu, verjetno 1814. Na sliki pa je Layer poleg podpisa zapisal tudi, da je delo votivnega značaja (LEOPOLDUS LAYER PINXIT EX VOTO), dokumenitiran je (bil) tudi Layerjev podpis v Marijini kapelici (LEOPOLDUS LAYER PINXIT ANNO 1814 EX VOTO). Ex voto pomeni votivni dar, zahvalo. Avtor je podpisan na sliki, zato glede avtorstva nikoli ni bilo dvoma. Delo je naročil brezjanski župnik Urban Ažbe, ki ga je življenjska pot iz domovine vodila na študij bogoslovja v Innsbruck na Tirolskem, kjer je doktoriral in nekaj časa služboval v briksenški škofiji. Menda ga je prav med študijem prevzela milostna podoba Lucasa Cranacha Marija Pomagaj...

  Ah, maj, mesec ljubezni. Tudi v svetu umetnosti ima ljubezen zelo močan vpliv. Legenda pravi, da je slikar Sandro Botticelli (1445 – 1510) želel biti pokopan v isti cerkvi kot ženska, ki naj bi jo ljubil in ki je umrla kar 34 let pred njim. Sandro Botticelli, Madona  Magnificant , 1480, Galerija Uffizi. A po vsej verjetno gre le za romantičen mit. Sandro Botticelli je resda živel v Firencah istočasno kot Simonetta Vespucci (1453 – 1476), ena najlepših žensk tistega časa, a med njima menda ni bilo nič. O Simonetti pravzaprav ni veliko znanega. Večina ohranjenih podatkov pritrjuje temu, da je bila izredno lepa in da je s svojo lepoto marsikoga zamikala. Rojena naj bi bila okoli leta 1453 v današnji Severni Italiji (morda v Genovi) in že pri 16. letih se je poročila z Marcom Vespuccijem, sorodnikom Ameriga Vespuccija. Menda je bil Marco tako očaran nad Simonettino lepoto, da je njena starša prav kmalu zatem, ko jo je spoznal, zaprosil za njeno roko. Bil je navdušen, ko sta se ...

  Fra Filippo Lippi (1406 – 1469) je bil uspešen slikar, ki je združeval elemente tako realističnega kot t. i.  lepega sloga. Poglejmo, s čim se je še zapisal v zgodovino! Lippu Lippiju, kot so ga tudi imenovali, so že zgodaj umrli starši in prepuščen je bil v tetino varstvo, ki pa ni imela denarja, da bi lahko zanj skrbela, zato ga je pustila pred vrati firenškega karmeličanskega samostana. Tam je res tudi odraščal in pričel z izobraževanjem, s šestnajstimi leti pa je, kot je bilo takrat običajno za zapuščene otroke, vstopil v red. Giorgio Vasari je v svoji biografiji o pomembnih italijanskih slikarjih zapisal, da si je Lippi želel postati res kvaliteten slikar po tem, ko je pri delu videl mojstra Masaccia (1401 -  1428)  (Masacciu se bomo posvetili v enem prihodnjih prispevkov). Pri svojem slikarskem poklicu je imel močno podporo svojega reda. Kljub temu da je bil redovnik ( fra je krajše za frater, brat), pa je živel ničkaj pobožno življenje. Menda je bil zelo ži...

  Zadnje delo, ki ga je naslikal veliki Leonardo da Vinci (1452 - 1519), nosi naslov Sveti Janez Krstnik. Tradicionalno je bil Janez Krstnik vedno upodobljen kot starejši moški in skoraj vedno asketskega videza, Leonardo pa ga naslika mladega in nežnega, androginega. Zatorej ni čudno, da se je ob njej porodilo veliko homoerotičnih teorij. Leonardo da Vinci, Sveti Janez Krstnik , 1513–1516, Louvre. Vir: angleška Wikipedija Slika je pravzaprav hudo nenavadna, prav nič se ne zdi nabožna. Ker je figura potopljena v senco, se naša pozornost takoj osredotoči na njegov izraz, ki je res nenavaden. Zdi se namreč, kot da ena polovica obraza gleda v nas, druga pa v nebo (nebesa). Nekateri umetnostni zgodovinarji so to opisali kot sekvenčnost, kot sličice pri filmu: v enem hipu torej gleda v nas, v drugem pa že v nebesa. Z levico si pritiska na prsi križ, z desnico pa kaže gor in kot da nam želi povedati to, kar je kasneje sledilo s Kristusom: »Jaz, Janez Krstnik, sem pot, odrešenje,« ven...

Florentinčan Sandro Botticelli je eden mojih najljubših renesančnih slikarjev. Gotovo poznate njegovi sliki Rojstvo Venere in Primavero, najlepše pa so po mojem mnenju njegove Madone. O njih kdaj drugič, danes sem namreč pripravila krajšo študijo o eni najbolj zanimivih slik sploh. Gre za sliko z naslovom Mistično rojstvo, ki je s svojo ikonografijo morda najbolj komplicirana od vseh Botticellijevih del. Sandro Botticelli, Mistično rojstvo , 1500, Narodna galerija v Londonu.  Slika je Botticellijevo edino podpisano delo.   Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/The_Mystical_Nativity   Pa začnimo našo zgodbo z G irolamom Savonarolo (1452 – 1498 ). Bil je dominikanec, ki je živel in deloval v Firencah, in tako rekoč nekronani florentinski vladar od 1494 pa vse do smrti. Bil je   karizmatičen govornik in na Florentince je s svojimi pridigami vplival tako močno, da so spremenili svoje obnašanje. Sprejeti so bili recimo novi zakoni (prepoved javne okajenosti, »sodomije«...

  Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še.  [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...