Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov smo govorili o Kobilčini sliki Poletje. Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat. 

Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih znamenitega fotografa Nadarja). Te razstave so povzročale veliko zanimanje publike (prvo postavitev si je menda že prvi dan ogledalo sedem tisoč ljudi), dela so bila namreč pogosto namerno provokativna in zato so jih spremljali škandali. Tu so razstavljali tudi francoski impresionisti, ki pa so svoje ime dobili šele naslednje leto. Zanj je kriva slika Impresija, sončni vzhod francoskega slikarja Clauda Moneta, ki je navdihnila kritika Louisa Leroyja, da je svoj članek naslovil »Razstava impresionistov«, s čimer jih je želel  ponižati. Veljalo je namreč, da pravi umetniki ustvarjajo dobro zamišljene in načrtovane slike s primerno vsebino in ne slikajo svojih vtisov. Leroy je izjavil, da je slika v najboljšem primeru skica in bi jo le stežka lahko imeli za dokončano delo. Leta 1884 je bil ustanovljen »Salon neodvisnih«. Skupina umetnikov se je odločila, da bodo organizirali svojo ‚svobodno‘ razstavo, na kateri ne bo ne žirije ne ocenjevanja. 

Claude Monet, Impresija, sončni vzhod, 1872, olje na platnu, Muzej Marmottan Monet, Pariz. Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Impression,_Sunrise

Kakorkoli že, sliki Poletje in Likarice sta bili uspešno sprejeti, že naslednje leto pa je Kobilca ponovno poslala svojo sliko, ki je Poletju precej podobna po razpoloženju (začutimo brezskrbnost, sproščenost), pa tudi po kompoziciji (trikotna kompozicija) in tehniki: ozadje je naslikano z impresionistično potezo, figure pa so realistično upodobljene. Slikati je pričela na prostem, dokončala pa v ateljeju. Poleg te slike je razstavila še Dekle v naslonjaču, ki pa je drugačna od prve. Gre za temnejši kolorit, upodobljenka z nami vzpostavlja direkten očesni stik, postavljena je v temen ateljejski prostor, osvetljena sta obraz in desnica.

Ivana Kobilca, V lopi, 1891, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije. Delo je v privatni lasti, zato ni razstavljeno na stalni zbirki v Narodni galeriji, kjer hranijo večino Kobilčinih del. Ugotovljeno je bilo, da sta naslikani deklici Marija Fajdiga, hči gimnazijskega ravnatelja v Novem mestu, in njena prijateljica Tončka Mogolič. Slika ima še dodaten naslov, Sestrici, ki pa je, kot vidimo, napačen. Kot zanimivost naj povemo, da je ohranjena tudi fotografija-pripravljalna študija za sliko V lopi. 

Ivana Kobilca, V lopi, 1891, fotografija, hranjeno v Narodni galeriji. Vir: uradna spletna stran Narodne galerije.

Ivana Kobilca, Dekle v naslonjaču, 1891, olje na platnu, Muzej likovnih umetnosti, Budimpešta. Vir: spletna stran Narodne galerije. Razstavila jo je v Budmipešti leta 1902, kjer jo je ugledal tudi avstro-ogrski cesar Franc Jožef, ki jo je odkupil. Kustos Narodne galerije dr. Ferdinand Šerbelj je zanimanje zanjo interpretiral takole: »Da se je cesar zanimal za portret, najprej govori o njegovi kakovosti, sam pa menim, da ga je prevzel tudi zato, ker ga je spominjal na njegovo ženo Elizabeto Avstrijsko, bolj znano kot Sisi. Treba je vedeti, da je bilo na takšni razstavi veliko portretov in drugih umetniških del. Da je petičneža, ki si jih je bežno ogledal med protokolarnim obiskom, pritegnilo za povrhu še delo sodobne umetnosti – vladarji in cesarji so bili vendarle bolj konservativnih nazorov –, pa je bil gotovo dokaz afirmacije Kobilce kot ženske umetnice.« (Zanimivo, da je cesar Franc Jožef sprva želel odkupiti Kobilčin avtoportret, vendar ga je zavrnila. Šele nato se je odločil za nakup slike mlade Parižanke.) 

Leta 1897 je Kobilca na Salonu razstavljala še zadnjič. Žal ostaja slika, ki je žirijo menda čisto navdušila, velika uganka. Ni namreč znano, kje se nahaja. Edino, kar je znano, je fotografija slike, za katero pa se tudi ne ve, kdaj je nastala, in omemba slike v katalogu, ki je izšel ob razstavi. Slika ima kar tri naslove: Sestri, Sestri s poročnim šopkom, Kita cvetja. Upajmo, da slika je morda kje založena in jo bodo kdaj našli, saj je pomemben del naše kulturne dediščine.  

Ivana Kobilca, Sestri ob poročnem šopku, pred 1897, nahajališče neznano. Fotografijo sem posnela iz kataloga, ki je izšel ob retrospektivni razstavi Ivana Kobilca (1861–1926): Slikarija je vendar nekaj lepega

*

O Ivaninem nenavadnem ljubimcu Willyju Gretorju: https://gledalkaja.blogspot.com/2021/02/willy-gretor.html