GledalKaja

Razstava v Narodni galeriji se osredinja na obdobje med letoma 1919 in 1940, ko se je izraz Toneta Kralja oblikoval v dialogu z evropskimi modernističnimi tokovi — od simbolizma in ekspresionizma do nove stvarnosti in monumentalnega realizma. Toda Kralj ni bil nikoli zgolj posnemovalec. Korakal je po svoji poti, kar je občasno pomenilo, da je bil doma nerazumljen in spregledan. Ko si je začel utirati pot v tujino, je prišlo do umetniškega preboja: trikrat zapovrstjo so ga uvrstili na Beneški bienale (leta 1926, 1928 in 1930), kasneje pa še leta 1954, uspešno je razstavljal vse od Londona pa do Pariza.  Večina razstavljenih del je pripotovala iz Galerije Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, nekaj pa jih prihaja iz zbirke Narodne galerije. Na razstavi je zbranih 84 del, med njimi monumentalna Zadnja večerja , ki je razstavljena prvič po skoraj stoletju, in Saloma (1931), ki do zdaj še ni bila javno predstavljena. Figure, ki jih je Kralj upodabljal, so simbolni nosilci družbeneg...

  V maju sem obiskala Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kamor se vedno rada vračam (pa ne samo zaradi očarljive Krke in izjemno prijaznih ljudi). V galeriji vedno znova pripravijo zanimive razstave, stalne razstave so pa itak a must see za vsakega umetnostnega zgodovinarja. Ko smo že pri stalnih razstavah – ravno prejšnji teden so odprli prenovljeno razstavo, posvečeno Božidarju Jakcu. Ob priliki moram nujno spet tja in jo obiskat. Ampak danes bomo govorili o Nadeždi Petrović (1873–1915). Gre za eno ključnih osebnosti zgodnjega srbskega modernizma, ki je študirala istočasno z našimi modernisti-impresionisti v zasebni risarski in slikarski šoli Slovenca Antona Ažbeta v Münchnu. Takole jih je opisala v enem svojih spominov: »Duša Ažbetovega ateljeja so bili trije Slovenci: Jakopič, Grohar in Jama. Bili so visoke rasti, krepki, mračni, z gostimi rjavimi bradami, kosmati, zagoreli v lice, resni in molčeči. Dejala bi, da so z nedosežene višine gledali na pestro množico v at...