'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva.
Peter Paul Rubens, Ugrabitev
Levkipovih hčera, 1615-1618, Stara pinakoteka, München.
Pa začnimo z opisom slike!
V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva
konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na
tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem
klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so
čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli
telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to
je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na
tleh pa jo z eno roko drži za zgornji del telesa. S tem drugim moškim je
povezana ženska na tleh in sicer ne le s pogledom, ampak tudi z držo: moški je
postavljen v razkorak, čez sprednjo nogo pa postavlja dekle ter jo z levico
podpira. Moški na konju je oblečen v bleščeč oklep z rdečim ogrinjalom na
hrbtu, moški na tleh pa ima okoli ledij ovito črno draperijo, ki vihra v vetru.
Obe dekleti sta goli, le okoli ledij imata oviti draperiji. Dekle, ki si jo
moška podajata, ima draperijo rdeče barve, dekletu, ki je na tleh, pa je
draperija oranžnega odtenka padla na tla in tako razkrila zadnjico. Oba moška
imata krajše goste lase s kodri rjave barve, njuna koža je rjava in je
nasprotna barvi deklet, ki imata dolge svetle lase, kjer med prameni opazimo
nekaj kitk, pa tudi polt imata zelo svetlo, skorajda belo, a s podtonom rožnate
barve. Obraza moških sta zelo osredotočena na dekleti, kar lahko razumemo kot
da čutita zelo veliko željo po tem, da izpolnita to, kar sta si zadala. Pri
dekletoma pa vidimo spodnjo, ki z grozo gleda navzgor, bodisi moškega na konju
bodisi drugo dekle, ki jo moški zelo močno drži, medtem ko dekle upira svoj
pogled nekam v nebo.
Prizor je torej zelo razgiban s samimi človeškimi figurami, stopnjujeta pa ga še nemirna konja v ozadju, od katerih se eden povzdiguje na zadnji dve nogi, drugi pa stoji trdno na tleh, le eno nogo ima vzdignjeno in pokrčeno, medtem ko se z glavo obrača k upodobljenim osebam. Za uzdo ga drži amoret s svetlimi lasmi in sivimi pernatimi krili, ki se s pogledom obrača h gledalcu in je tako edini, ki z nami vzpostavlja očesni stik ter nas tako povabi v sliko. Drugega amoreta komaj opazimo, saj je postavljen med obrazom moškega na konju in med dekle, ki jo dviguje k sebi. Amoreta držita konja in tako skrbita, da ne pobegneta, medtem ko se moška posvečata dekletoma. Dogajanje je postavljeno v pokrajino, v ozadju vidimo drevesa, prizor se odvija v dnevnem času.
Sliko datiramo v čas med leti 1615 in 1618, to je po tem,
ko se je Rubens vrnil iz Italije, kjer se je uril neposredno pri pomembnih
italijanskih mojstrih, kot je recimo Tizian in posredno ob občudovanju del Paola
Veroneseja, Tintoretta in Caravaggia ter Michelangela. V tem času je bival v
Antwerpnu in dobival pomembna naročila. Sprva je imel zamišljeno, da se bo vrnil
nazaj v Italijo, a mu je šlo v Antwerpnu tako dobro, da je tam ostal.
Delo nam razkriva odločne poteze in močne ter tople, a
prefinjene barve, izrazita je tudi igra s svetlobo in senčenjem ter z
dramatičnimi kompozicijami. Teh manir se je Rubens navzel v Italiji od prej
omenjenih mojstrov. Poudarjena je izredna idealizacija, saj so vse figure
takšne, kot si jih predstavljamo, da morajo v mitu biti: ženski ranljivi in
čudoviti, moška močna in odločna. Vse osebe so postavljene v prvi plan, kar
deluje morda celo malce preveč nasilno, saj nam tako zgodba takoj pade v oči in
nam ne prizanese. Šele v drugem planu, ki pa je precej oddaljen, vidimo
prostor, v katerega so postavljene. Čeprav nam osebe s svojo postavitvijo
(bližino) v prvem planu skorajda ne dajo dihati, nam razprostrtost narave in
širina modrega neba nad njimi nekako bolj orišeta dogajanje.[1]
V kompoziciji lahko povlečemo namišljeno diagonalo. Povlečemo jo lahko od
desnega zgornjega kota slike pa do levega spodnjega kota slike. Tako imamo
sliko razpolovljeno na dva dela: na zgornjem delu imamo oba konja, oba amoreta,
eno od deklet ter moškega na konju. Na spodnjem delu slike pa imamo dekle na
tleh in moškega ob njej, ki jo močno drži. Goli telesi deklet sta kot odsev,
preslikava enega telesa preko namišljene diagonale na drugo stran. Rubens je
ustvaril gibanje in silovitost, skozi kateri začutimo veliko željo (nasilje) obeh mož.
Peter Paul Rubens, Ugrabitev
Levkipovih hčera, 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Diagonalo lahko
povlečemo od desnega zgornjega kota slike pa do levega spodnjega kota slike.
Ikonografska
analiza
Delo je imenovano Ugrabitev Levkipovih hčera. Tako nam že naslov napove temo slike. A da bi vedeli, kdo sta upodobljena moška in zakaj sta ugrabila Levkipovi hčeri, moramo poznati ozadje. Brata-dvojčka Kastor in Polidevk (znanega tudi kot Poluks) sta se rodila Ledi, a eden je bil sin špartanskega kralja, torej smrtnik, drugi pa sin Zevsa, torej nesmrten (tako sta v resnici bila polbrata, a vedno sta bila obravnavana kot dvojčka zaradi njune povezanosti). Imela sta se zelo rada, vse sta počela skupaj in nista delala razlik med sabo zaradi različnih očetov. Mit pravi, da sta se Dioskura (kot sta brata pogosto imenovana) spoprijateljila z bratoma Linkejem in Idasom, ki sta prav tako uživala junaški sloves kot Dioskura, in so skupaj lovili čredo govedi. Potem pa se je zaradi prevare prijateljstvo spremenilo v sovraštvo. V knjigi Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba najdemo opis: »Dogovorili so se, da bodo plen razdelili med sabo; delitev plena naj bi izvršil Idas. Ta razseka bika na štiri dele in določi, da bo tisti, ki bo prvi pojedel svoj del, dobil polovico plena, drugi pa drugo polovico. Zdaj se je začela nenavadna tekma. Komaj so začeli jesti, je Idas svoj del že pojedel in je zdaj še bratu pomagal pospraviti njegov del. Tako sta Alfejeva sinova dobila stavo in muzajoč se odpeljala ves plen, Dioskura sta pa odšla praznih rok. Jezna zaradi tega vdreta v Meseno, odpeljeta lepi Levkipovi hčeri Fojbo in Hilaejro, ki sta bili nevesti Afarejevih sinov, in se poročita z njima.« Dekleti se na sliki upirata možema, a vidimo, da neuspešno, saj sta premočna zanju, ne le zato, ker sta telesno močnejša in imata cilj jasno pred očmi, tudi ne le zaradi tega, ker ju pri tem poganjata izjemno močni čustvi, maščevanje in ljubezen, ampak tudi zaradi tega, ker je bil eden od njiju Zevsov sin in sta bila torej ljubljenca bogov. Schwab opiše brata takole: »Kastor je bil predvsem spreten v ravnanju z neukrotljivimi konji, Polidevk pa je bil najslavnejši rokoborec.« In res lahko moškega, sedečega na konju, prepoznamo kot Kastorja, Polidevk pa je oblečen v značilno oblačilo za rokoborce. Nadalje piše Schwab: »Sijoča od lepote in ljubkosti, veselega srca in zmerom pripravljena pomagati, sta dorasla v krasna mladeniča.« Hilaejra in Fojba sta istovetni, saj med njima pravzaprav ni razlike in tudi v našem grškem mitu nista posamezno omenjeni (kot vidimo ju tudi Rubens ne razlikuje).
Za konec pa še interpretacija!
Slika je bila morda namenjena francoskemu dvoru, saj so
tam menda cenili tovrstne tematike. Dioskura naj bi predstavljala francoskega kralja
Ludvika XIII. in takratnega bodočega španskega kralja Filipa IV. Slednji se je
poročil z Ludvikovo mlajšo sestro, medtem ko se je francoski kralj poročil s
sestro španskega kralja. Iz časa podpisa listine, ko sta bili poroki določeni,[2]
je menda še ohranjen letak, kjer sta vladarja primerjana s Polidevkom in Kastorjem, z
namenom predstaviti, kako bo njuno zavezništvo rodilo blaginjo in odgnalo vse
vojne iz njunih dežel. V tem primeru bi šlo za zavezništvo med kraljema, kjer
sta ženi, kot se je v zgodovini pogosto dogajalo, le sredstvi za dosego cilja.
V baročnem slikarstvu so bili takšni prizori ugrabitev
sicer precej pogosti. Kot bomo izvedeli v naslednjih vrsticah, se je istovetilo
moč in nadvlado nad deželo z moškim, ki nadvladuje žensko, kar se najboljše
pokaže v historičnih prizorih posilstev.[3]
Na tem mestu je takoj potrebno povedati, da se slovenski naslov dela imenuje
(prevaja) drugače kot angleški. Angleški naslov imenuje prizor posilstvo, torej
The rape of the daughters of Leucippus (tudi
v nizozemskem jeziku najdemo naslov Verkrachting
van de Dochters van Leucippus, torej posilstvo). Ugrabitev je smatrana kot
posilstvo. Kar pravzaprav ni nič nenavadnega, saj zasledimo že pri antičnih
piscih nasvete moškim, kako na grob način ukrotiti žensko in jo tako rekoč
privezati nase s prisilo in ukano (ne pozabimo tudi dejstva, da se je žensko
obravnavalo kot lastnino, se pravi skoraj kot predmet brez lastne volje,
popolnoma podvrženo volji nadrejenega, moškega). Tako Ovid v svojem priročniku Umetnosti ljubezni: »Tudi če noče tega,
vzemi ji, česar ne da. Najprej morda se bo ženska branila, ti rekla
“nesramnež”; njen pa bo bojni uspeh, če izbori si poraz; vendar le glej, da ne
raniš s poljubi ji ustnic prenežnih, naj ti še vedno lahko toži, da bil si
pregrob. Kdor je ugrabil poljube, ne da bi vzel še ostalo, ta si zasluži, da
vse, kar je pridobil, zgubi.« Podobno tudi renesančnik Machiavelli, ko govori o
obvladovanju državljanov in drži vladarja do njih. Omenja usodo, ki je kot
ženska: »Če ji hočeš gospodovati, jo moraš tepsti in jo trdo prijemati.«[4]
Umetnostna zgodovinarka Svetlana Alpers v članku Manner and meaning in some
Rubens mythologies (1967) pa omenja Rubensovo poznavanje antične tradicije in enačenje
Dioskura s tistima, ki človeško dušo dvigneta v nebesa. Tako naj bi Hilaejrin
pogled, ki je usmerjen v nebo, bil pravzaprav usmerjen v nebesa, kamor bo prav
kmalu dvignjena. To interpretacijo lahko podpira tudi drža njenega telesa, saj je
postavljena v gibanju, kjer jo brata poskušata dvigniti na konja, torej k sebi,
da bo vzeta v nebesa. A končno razume Alpers delo kot alegorijo poroke med
božjima sinovoma in Zemljankama (tudi prisotnost amoretov naj bi ponazarjala
alegorijo poroke), četudi ne izključuje nujno povezovanja poroke z dvigom v
nebo oziroma odrešenjem duše.
[1] Pokrajino je naslikal flamski mojster Jan Wiledens, s katerim je Rubens pogosto sodeloval. Takšna sodelovanja niso bila redka. Rubens je recimo sodeloval tudi z Janom Brueghelom mlajšim.
[2] Ludvik XIII. se je leta 1615 poročil s sestro Filipa IV.
[3] Posebej izpostavljam prizore iz ene izmed sob iz Palazzo del Te v Mantovi (sicer iz prve polovice 16. stoletja), kjer je v eni sami sobi večje število ugrabitev oziroma posilstev iz antične mitologije (Jupiter in Evropa, Pluton in Prozerpina ter drugi).
[4] Najdemo v delu Niccolo MACHIAVELLI, Vladar, Ljubljana 2006.
Komentarji