GledalKaja

Obiskala sem razstavo, posvečeno 100. obletnici rojstva kiparja Jakoba Savinška (1922-1961). Razstava je na ogled do 28. aprila v Galeriji Miha Maleš v Kamniku. Jakob Savinšek je bil rojen leta 1922 v Kamniku. Njegov oče je bil pisatelj in pravnik Slavko Savinšek, ki so ga junija 1942 kot političnega nasprotnika Nemci zaprli in pozneje ustrelili, kar je mladega Savinška razumljivo močno zaznamovalo.  Zgoraj: knjigo je napisal Savinškov oče Slavko Savinšek, naslovnico pa je naredil Miha Maleš. Na ogled na stalni postavitvi. Savinšek se je že kot otrok zanimal za risanje in že v osnovni šoli so nastali njegovi prvi portreti in krajine. Po I. realni gimnaziji na Vegovi ulici se je vpisal na Akademijo za upodabljajočo umetnost (danes Akademija za likovno umetnost in oblikovanje) in po diplomi opravil specialko pri profesorju Borisu Kalinu. Savinškovo glavno delo se razprostira le skozi dobrih 10 let, a v tem kratkem času je pokazal izjemno občutljivost in dovzetnost za različne vplive,...

  Frančišek Smerdu (1908−1964) je eden tistih naših kiparjev, ki je zadnje čase kar nekako spregledan, čeprav je s svojimi deli pomembno zaznamoval slovenski javni prostor. Prebivalci Kranja gotovo poznate njegov  Spomenik Francetu Prešernu na Glavnem trgu, Ljubljančani pa poznamo njegov Spomenik Ivanu Cankarju na Rožniku in precej novo postavljen kip boginje Ekvorne na Gallusovem nabrežju.  V Narodni galeriji ga na stalni postavitvi zastopa manjša plastika, poimenovana Drobne sanje, z dnem 23. 1. 2021 pa se je v spodnjih galerijskih prostorih odprla občasna razstava s Smerdujevimi osnutki za kiparska dela. Ker je njegov opus raznolik, se bomo tokrat osredotočili na malo plastiko, ki je tudi njegovo najzanimivejše delo.  Kot rečeno v uvodu, se bomo danes osredotočili na intimno plastiko malih formatov, monumentalne javne spomenike pa bomo pustili za kdaj drugič. Omenjena razstava v Narodni galeriji nam na ogled daje nekaj več kot 30 kipov v glini in mavcu. Kaj s...

  V enem prejšnjih prispevkov  smo izvedeli, kako je Jakob Savinšek vplival na pesništvo Mile Kačič, danes pa bomo izvedeli, kako je Mila Kačič vplivala nanj in na njegovo kiparstvo. Savinšek in Kačič sta se zaljubila junija 1944 in že čez dve leti je  Savinšek naredil njen portret . V tem času je bil še študent na takratni Akademiji za upodabljajočo umetnost. Kiparstvo ga je menda vsega prevzelo in nikoli ni bil čisto zadovoljen s svojim delom – pa s tujim tudi ne. »Priznanja, ki jih je bil deležen, ga niso omrežila s samozadovoljstvom, temveč so ga gnala v nepotešenost in nova iskanja. »Navdih« je imel zanj pogojno vrednost, samo tolikšno, kolikor se je dopolnjeval z vztrajnim, sistematičnim delom in znanjem. Kot ustvarjalec je bil trd in nesentimentalen do sebe in do mene: ogromno mi je dal, pa tudi ogromno zahteval. In rada sem mu dajala, kar je bilo v mojih močeh,« je povedala Mila. V diplomski nalogi z naslovom Mila Kačič in Jakob Savinšek je objavljen pogovor z ig...

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

Govorimo seveda o Mili Kačič.  Za časa svojega življenja je izdala pet pesniških zbirk, po njeni smrti pa so izšle še tri in dva prevoda v angleškem in hrvaškem jeziku. Prva, imenovana  Neodposlana pisma , je izšla že leta 1951, to je kar dve leti pred izidom zbirke  Pesmi štirih , s katero so v intimistične vode zapluli Kajetan Kovič, Janez Menart, Ciril Zlobec in Tone Pavček. Fotografijo je posnel Tihomir Pinter leta 1993.  Od pesnikov se je po drugi svetovni vojni pričakovalo, da bodo vzgajali množice in kazali pot v prihodnost, ki je optimistična in vesela, vendar pa je država v petdesetih letih prejšnjega stoletja pričela dopuščati modernizem. Če je poezija poprej gradila na popolni zlitosti med posameznikom in družbo, se to počasi prične spreminjati in v ospredje stopi posameznik s svojimi intimnimi občutenji. In tu se tudi prične naša zgodba pesnice Kačičeve, ki je sprva še sramežljiva in negotova. Njena poezija se ji je zdela manjvredna, zato je...