GledalKaja

Danes si bomo ogledali očarljiv rokokojski portret baronice Erberg.   Fortunat Bergant, Ana Marija baronica Erberg, okoli 1761, olje na platnu, Narodna galerija.  Portret je naslikal Fortunat Bergant, ki je ob Valentinu Metzingerju, Francu Jelovšku in Antonu Cebeju eden najpomembnejših baročnih slikarjev pri nas. Večinoma je delal za cerkvene naročnike in plemiče. Portret baronice Erberg je pravzaprav le eden od treh portretov te družine: njegov pendant je portret njenega moža Volbenka Danijela barona Erberga (po vsej verjetnosti sta obe sliki nastali ob poroki leta 1761), poleg pa je še portret Erbergove matere Marije Renate baronice Erberg. Vse tri slike so verjetno krasile Erbergovo graščino na posestvu v Dolu pri Ljubljani, ko pa je posestvo prešlo v druge roke, so portreti izginili in dolgo časa se ni vedelo, kje sploh so. Leta 1942 so se pojavili na umetnostnem trgu v Firencah in takrat jih je tudi odkupila Narodna galerija.  Pa si pobližje poglejmo enega najlepših ...

 V Ljubljani je veliki francosko-madžarski umetnik Victor Vasarely, oče oparta! Optične prevare se v likovni umetnosti v resnici niso pojavile šele v 60-ih letih 20. stoletja. Zasledimo jih lahko že v 17. stoletju (baročni iluzionizem), pomislite tudi na mojstra Caravaggia, ki se je igral s predmeti v prvem planu, kjer imamo občutek, da se bodo vsak hip prekotalili v naš prostor, in navsezadnje na 19. stoletje (impresionizem). Povsod gre za tromplej, iluzijo, a dosežena je na različne načine. Kar opart ponudi novega, je geometrična natančnost , disciplina telesa in duha (vse je narejeno na roke!). Razstavo sta pripravila kustosa Gregor Dražil in Božidar Zrinski in se osredotočila na vrhunec Vasarelyjevega ustvarjanja, tako imamo glavnino del iz obdobja med 50. in 80. leti prejšnjega stoletja. Mednarodni grafični likovni center se je povezal z institucijami kot so Muzej lepih umetnosti iz Budimpešte, Muzej Janusa Pannoniusa iz Pecsa, Muzejem suvremene umjetnosti iz Zagreba in prav o...

Slovenski bienale ilustracije spremljam že od leta 2012, to je tudi leto, ko se je začelo moje sodelovanje s Cankarjevim domom, kjer še danes delujem kot galerijska vodička. Na vsaki dve leti se lahko obiskovalci čudimo kvaliteti slovenske ilustracije in ja, vsakič znova ugotavljamo, da se definitvno lahko kosamo s svetovno ilustratorsko produkcijo.  Letos je bilo prijav 144, žirija, ki so jo sestavljali dr. Tanja Mastnak, Gregor Dražil, Hana Stupica, Ivan Mitrevski, Katarina Hergouth, pa je izbrala 69 avtorjev. Letošnji bienale je v znamenju pelikana Lile Prap, saj je na 14. bienalu prejela glavno nagrado za svoje delo. Vhod v galerijske prostore Z odprtja razstave S tiskovke Tudi to leto so bile podeljene nagrade in sicer je Nagrado Hinka Smrekarja prejela Ana Zavadlav za ilustracije, nastale v tehniki oglje in suhi pasteli, za knjigo Italijanske pravljice 1 Itala Calvina. Menda gre za precej strašljive zgodbe, ki pa jih ilustracije naredijo bolj prijazne in privlačnejše za otrok...