GledalKaja

 V Ljubljani je veliki francosko-madžarski umetnik Victor Vasarely, oče oparta! Optične prevare se v likovni umetnosti v resnici niso pojavile šele v 60-ih letih 20. stoletja. Zasledimo jih lahko že v 17. stoletju (baročni iluzionizem), pomislite tudi na mojstra Caravaggia, ki se je igral s predmeti v prvem planu, kjer imamo občutek, da se bodo vsak hip prekotalili v naš prostor, in navsezadnje na 19. stoletje (impresionizem). Povsod gre za tromplej, iluzijo, a dosežena je na različne načine. Kar opart ponudi novega, je geometrična natančnost , disciplina telesa in duha (vse je narejeno na roke!). Razstavo sta pripravila kustosa Gregor Dražil in Božidar Zrinski in se osredotočila na vrhunec Vasarelyjevega ustvarjanja, tako imamo glavnino del iz obdobja med 50. in 80. leti prejšnjega stoletja. Mednarodni grafični likovni center se je povezal z institucijami kot so Muzej lepih umetnosti iz Budimpešte, Muzej Janusa Pannoniusa iz Pecsa, Muzejem suvremene umjetnosti iz Zagreba in prav o...

Včasih se zgodi, da kak tuji obiskovalec hodi gor in dol po stalni zbirki Narodne galerije in na koncu vpraša varuhe: »Kateri pa je najbolj znani slikar v tej stavbi?« Jah, za nas, Slovence, gotovo Ivana Kobilca s svojimi dovršenimi deli (njeno Poletje je najbolj priljubljena slika v Narodni galeriji), a njeno ime zunaj naših meja ne pomeni ravno veliko. Kaj pa, če povemo, da na stalni zbirki lahko najdemo dvorno slikarko zloglasne francoske kraljice Marije Antoanete? Od leve proti desni: Jožef Tominc, Cecilija grofica Auersperg , 1821, Élisabeth Louise Vigée Le Brun, Elizabetha Isabella Mniszech , 1797, Wilhelm Ternite, Dama v poljski noši, 1838. Slika zgoraj: Ernst Christian Moser, Celjska meščanka v belem , 1844.  Élisabeth Louise Vigée Le Brun je že bila uspešna slikarka, ko je pričela delati za francosko kraljico. Naredila je več kot trideset portretov kraljeve družine, med njimi tudi slavno sliko Marije Antoanete z otroki (1787), kjer gre za družinski portret. Maria Antoanet...

Fauvizem je morda celo prvi med različnimi modernističnimi slogi, ki so se pojavili na začetku 20. stoletja. Težko rečemo, da gre za gibanje, saj gre v resnici za skupino prijateljev, ki so skupaj ustvarjali in razstavljali.  Kratek opis Značilnosti :  živahne barve,  na debelo nanesene na platno,  drzne poteze.  Fauvisti so se tudi ukvarjali s teorijo barv, namreč da tiste barve, ki so komplementarne (nasprotne), pridejo bolj do izraza in bolj žarijo. S pridom so ustvarjali nove prostore v svojih slikah in sicer z uporabo barvnih ploskev. V tem času so jih najbolj navdihovala dela Paula Cezanna in Vincenta van Gogha . Začetek Henri Matisse (1869–1954), čigar razstavo sem v začetku tega meseca obiskala v Muzeju likovnih umetnosti v Budimpešti, in André Derain (1880–1954) sta poleti 1905 skupaj delala v majhnem ribiškem pristanišču Collioure na jugu Francije in pričela takrat slikati na popolnoma nov (zgoraj opisan) način. Zaradi tega je neki kritik ta slog poi...

  Okoli Elde Piščanec se je spletel mit o spregledani ženski umetnici. Razstava v Narodni galeriji prvič celoviteje predstavi njen opus* (glej na koncu članka dopolnilo) in tako si sami  lahko  ustvarimo mnenje o njej. Vrhunec ustvarjanja je umetnica doživela v času med obema vojnama (bralka_ec bloga se bo spomnil mojega članka o Neodvisnih ), potem pa je po drugi vojni njen talent začel kar nekako usihati. Razstava prikaže tudi, kaj se je zgodilo v drugi polovici njenega življenja. Med motivi sicer prevladujejo tihožitja, krajine, portreti žensk in avtoportreti. Avtorica razstave je Sara Müller (levo). Elda Piščanec je bila rojena leta 1897 v Trstu, vendar se je družina že kmalu preselila v Gorico, zatem pa v Ljubljano. Po poklicu je bila krojačka, a se je zaposlila kot poštna uradnica. Ves čas pa je oboževala slikanje. Njena velika želja po študiju se je uresničila, ko je pričela obiskovati tečaj risanja in slikanja pri Rihardu Jakopiču v Ljubljani.   Elda Piščanec...

  V prejšnjih dveh prispevkih ( prvi del  in drugi del ) smo naredili uvod v sliko Pivka absinta avtorja Edgarja Degasa in se dotaknili možnih interpretacij, danes pa nadaljujemo in naredimo zaključek. Edgar Degas, Pivka absinta , 1876, Musée d’Orsay, Pariz. Moja interpretacija slike temelji na vsesplošnem občutku osamljenosti in melanholije, ki veje iz slike, in tudi nekakšnega občutja utesnjenosti. Ženska na sliki daje vtis neskončnega čakanja. Kot da čaka, da se bo nekaj zgodilo, pa se ne zgodi čisto nič novega, kar bi prekinilo ta nepremični prizor čakanja. Na tem mestu se ne zdi pomembno vedeti, če se moški in ženska poznata ali pa le po naključju sedita skupaj. Oba sta namreč osamljena in delita iste občutke. Na tej sliki ne slišimo glasbe, tako kot se jo da slišati na drugih Degasovih slikah, ki ponazarjajo družbo v kavarnah, in tudi ni nobenih pogovorov. Čista tišina je v tem prostoru, vse, kar se zasliši na vsake toliko, je žvenketanje kozarcev za pultom. Mi, gledalc...