Leopold Layer: Marija Pomagaj

 

Ena najbolj znanih slovenskih slik, lahko bi celo rekli ikon, ima izredno razburljivo zgodbo. Njen avtor slikar Leopold Layer se je zaobljubil, da bo, če bo iz zapora, kamor je bil poslan zaradi ponarejanja, predhodno izpuščen, Mariji v zahvalo naslikal sliko. Več o tem si preberi v tej krajši študiji!

Leopold Layer, Marija Pomagaj, olje in tempera na platnu, verjetno 1814. Na sliki pa je Layer poleg podpisa zapisal tudi, da je delo votivnega značaja (LEOPOLDUS LAYER PINXIT EX VOTO), dokumenitiran je (bil) tudi Layerjev podpis v Marijini kapelici (LEOPOLDUS LAYER PINXIT ANNO 1814 EX VOTO). Ex voto pomeni votivni dar, zahvalo.

Avtor je podpisan na sliki, zato glede avtorstva nikoli ni bilo dvoma. Delo je naročil brezjanski župnik Urban Ažbe, ki ga je življenjska pot iz domovine vodila na študij bogoslovja v Innsbruck na Tirolskem, kjer je doktoriral in nekaj časa služboval v briksenški škofiji. Menda ga je prav med študijem prevzela milostna podoba Lucasa Cranacha Marija Pomagaj v tamkajšnji cerkvi, h kateri se je obračal vse svoje življenje.

Lucas Cranach, Marija Pomagaj, olje na lesu, 1517.

Ob vrnitvi v domovino si je Ažbe želel Brezje spremeniti v pomembno versko in romarsko središče, zato je dal stari cerkvi dozidati kapelo v čast Mariji Pomagaj in sicer nasproti kapele svetega Antona Puščavnika. Pod vtisom Cranachove slike Marija Pomagaj je pri slikarju Leopoldu Layerju naročil varianto slike ter tudi poslikavo nove kapelice.

Življenje slikarja Leopolda Layerja je bilo veliko bolj razburljivo. Rojen v Kranju je po smrti očeta Marka Layerja prevzel vodenje delavnice, ki je izdelovala podobice. Formalne izobrazbe ni imel, učil se je pri očetu, v veliko pomoč pa so mu bile tudi grafike in slike drugih mojstrov. Če je sprva še ustvarjal pod vplivom enega izmed četverice velikih kranjskih baročnih slikarjev, v Lotaringiji rojenega Valentina Metzingerja, pa je kasneje zapadel pod vpliv del avstrijskega poznobaročnega slikarja in grafika Johanna Martina Schmidta, imenovan Kremser-Schmidt. A v času Ilirskih provinc, ko je bilo naročil veliko manj, kot bi si želel, se je Layer obrnil h grehu – pričel je ponarejati denar. Menda so ga kar kmalu zatožili sosedje, ki so vohunili za policijo, in tako je bil nesrečnik skupaj z bratom Valentinom poslan v zapor. Valentin je v ječi zaradi bolezni umrl, Leopold pa naj bi se zaobljubil Mariji, da bo, če bo njegova zaporna kazen omiljena, v njeno čast naredil sliko. 

Layer je bil res kmalu izpuščen. Namesto preživetih 5 let v zaporu je bil oproščen še pred iztekom leta 1810. Kmalu po izpustitvi iz zapora sta Layerju zgoreli hiša v Kranju in delavnica, ki je bila postavljena ob hiši. Umetnik je čez noč ostal brez vsega. Hišo in delavnico je moral obnoviti in slika Marije Pomagaj je tako gotovo nastala v novi kranjski delavnici.

*

Da bi razumeli tudi širši kontekst, v katerega je bilo postavljeno Ažbetovo naročilo in v katerem je Layer izdelal svojo najznamenitejšo sliko, je potrebno omeniti teološko gibanje, ki je še v 19. stoletju imelo velik odmev – janzenizem: "Janzenizem je bilo reformistično gibanje v katoliški cerkvi 17. in 18. stoletja, po nauku nizozemskega katoliškega škofa Kornelija Jansena, ki je zaostril Avguštinov nauk o božji milosti in njenem pomenu za človekovo odrešenje in trdil, da je delovanje božje milosti nepremagljivo, tako da je človek žrtev ali naravnega ali nadnaravnega determinizma," so zapisali v Leksikonu Cankarjeve založbe iz leta 2000. V konkretnem življenju se je nauk kazal tudi v močnem zavzemanju proti umetnosti, saj naj bi umetnost izpodbijala avtoriteto. Ažbe je bil proti janzenizmu, ker je ta zavračal ljudsko pobožnost in romanja. Janzenizmu je z Jožefom II. sledilo novo reformno obdobje, ki je vneslo določene spremembe kot recimo ukinjanje nekaterih samostanskih redov. Tako so umetniki izgubili pomemben del naročnikov. 

Kot smo lahko razbrali iz njegovega življenjepisa, je Ažbeta češčenje vernikov k innsbruški Mariji Pomagaj resnično ganilo in je želel z Layerjevo sliko vzpostaviti podobno vzdušje v svoji župniji. Naročilo slike bi lahko služilo ne le kot okras za kapelico, ampak tudi kot svojevrstno zoperstavljanje tema močnima gibanjema.

Nekateri viri omenjajo, da je Layer sliko celo naredil kar v ječi z verigami na rokah. "V ječi je zdihoval in prosil Marijo za rešitev. Z verigami na rokah je začel slikati podobo Marije pomočnice za novo kapelico na Brezjah. Ko jo je dovršil, je bil nenadoma od gosposke pomiloščen," je zapisal Jožef Gruden leta 1898.

Zanimivo je videti, kako se viri radi izogibajo omembi naročnika in velikokrat raje prikažejo romantično plat zgodbe, kot da je Layer sam od sebe naslikal Cranachovo varianto Marije in Deteta in k temu dodal svojo osebno noto motivu Eleouse. Vseeno ne smemo pozabiti dejstva, da sta tako poslikava kapele kot slika nastali kot naročilo, za kar je bil Layer navsezadnje tudi plačan. Kakor je sicer značilno za legende, vidimo mnogo različic. Pravilna bi bila domneva, da je ta Layerjeva legenda nastala po tem, ko so se začeli dogajati čudeži na Brezjah (prvi čudež je datiran v leto 1863). Pričevanje: "Jaz Mica T....., doma v Begunjah na Gorenjskem, rojena 28. avgusta 1846. l., sem ležala 12 tednov bolna; huda božjast me je lomila, in sicer tako, da se mi desna noga v kolenu popolnem sključi, da se v kolenu nič ne uda in je od kolena naprej vsa mrtva. Po bolezni hodim še šestnajst tednov po bergljah, in med tem časom vedno rabim zdravila. Potem se mi dvakrat zaporedoma sanja, da grem v cerkev k "Mariji Pomagaj" na Brezje o bergljah, iz cerkve pa brez bergelj. Po svetem Matevži na ta dan, t. j. 22. kimovca 1863. leta, grem res k "Mariji Pomagaj" na Brezje. Po sveti maši ostanem še v cerkvi in Marijo prosim, da bi se spolnile moje sanje. Marija me je uslišala; šla sem brez bergelj domu."

Ljudje bi namreč lahko povezali ozdravljenja z nastankom slike, ki je moral biti skrivnosten in nadnaraven, sicer bi slika izgubila svoj dodatni čar in "čudežno moč." Rečemo tudi lahko, da različne teze glede nastanka nedvomno spodbujajo zanimanje za raziskovanje slike, prav tako pa je zanimivo videti tudi, kako tanka je meja med legendo in resničnostjo oziroma kako legenda lahko hitro prestopi v človeški zavesti v resnico. Na tak način se seveda spodbuja tudi pobožnost romarjev, ki še danes prihajajo v Brezje, da bi se poklonili čudodelni podobi. Verjamejo namreč, in cela vrsta čudežev, ki so se tu zgodili, jim govori v prid, da je slika portal, ki odpira dostop k Mariji, Jezusovi materi in njegovi najljubši učenki. Ob tem je potrebno posebej poudariti, da je češčenje Matere Božje spodbujano s strani Cerkve, vse dokler ne doseže meje malikovanja. "Razlika med češčenjem in malikovanjem je pravzaprav bistvenega pomena: pri prvem gre za to, da podoba ponese opazovalca preko same fizičnosti do najvišjega na oni strani. Malikovanje pa pomeni, da se opazovalčev pogled ustavi le na fizičnosti in občuduje lepoto, ki naj bi uprizarjala Svetost," tako je zapisal prof. Anton Šturkelj v Marija Pomagaj na Brezjah. Tudi v Katekizmu katoliške Cerkve beremo, da se Mariji po pravici izkazuje posebno češčenje, ki pa se "bistveno razlikuje od češčenja, kakršno izkazujemo tako učlovečeni Besedi kakor tudi Očetu in Svetemu Duhu in katero Mariji izkazovano češčenje kar najbolj pospešuje." Tako je vedno znova potrebno omenjati, da je v teološkem pogledu na sliki, kjer sta upodobljena Marija in Dete, vedno Dete tisto, ki je glavna oseba, a Marija ostaja z njim kar najtesneje združena. Sliki Marije Pomagaj je vedno znova potrebno dati prednost Detetu in njegovemu odnosu z Materjo in ne le občudovati lepoto Marije. Umetnost je, če je narejena v pravem duhu, vredna spodbujanja, saj tudi sama v drugih spodbuja občudovanje, še več: v človeku hoče vzbujati sveta čustva in dvigati duha kvišku. 

*

Slika je torej varianta izvirnika Marija Pomagaj iz prve četrtine 16. stoletja slikarja Lucasa Cranacha starejšega. "Izhodiščna predloga tipu, ki ga končno kaže tudi Layerjeva slika, je bila neka bizantinska ikona tipa Matere Božje iz Pelagonije, ki je bila v prvi polovici petnajstega stoletja še zlasti priljubljena v Toskani; tu jo je, ko se je mudil na florentinskem koncilu, spoznal kanonik katedrale v Cambraiju Fursy du Bruille in kupil varianto, ki je v drugi četrtini štirinajstega stoletja nastala v krogu Ambrogia Lorenzettija. Leta 1440 jo je – kot delo svetega Luka – prinesel v svoje mesto in jo končno zapustil katedrali, kjer je kot Notre–Dame–la– Graace postala mestna zaščitnica, njeno češčenje pa je od leta 1453 pospeševala posebna bratovščina. Njeni prvi pomembnejši posnetki so nastali že v petnajstem stoletju, leta 1507 pa jo je na nekem potovanju videl tudi Lucas Cranach starejši, ki je pozneje naslikal znamenito varianto, ki je danes v Innsbrucku," je zapisal Lev Menaše v knjigi Marija v slovenski umetnosti. Cranachova varianta predstavlja človeško plat Kristusa s tem, ko izpostavlja še toplejši odnos Matere in Deteta kot je sicer pri tovrstnem motivu ikon. Bolj znana od originala je bila v Layerjevem času sicer passauska podoba, varianta izvirnika, za katero je rečeno, da so se nanjo v času tridesetletne vojne obračali s prošnjami številni kristjani.

Pri Layerjevi in tudi pri Cranachovi Mariji Pomagaj gre za motiv, ki izhaja iz bizantinske umetnosti in nosi naziv Eleousa. Gre za bizantinski tip nežne, intimne, materinske Marije, ki obrača glavo k Jezuščku, ki sedi na njeni desnici, ta pa pritiska svoje lice k njenemu, ji ovija levico okrog vratu in z desnico sega k njenemu obrazu. Legenda, po kateri je nastal motiv Marije Pomagaj, je sicer delno povzeta po novozaveznem dogodku, delno pa gre za legendo, nastalo v ljudski pobožnosti. Navezuje se na čas Herodove zahteve po pobijanju otrok, ko se je Jožefu v sanjah prikazal angel, ki ga je opozoril na Herodovo namero in mu svetoval beg v Egipt. V tem času naj bi se Jezušček, star komaj nekaj tednov, vzdignil k Mariji in ji rekel: "Pomagaj Mati! Marija pomagaj!" Tako kot se Dete obrača na Marijo, tako naj bi se tudi Layer v stiski obrnil nanjo (in tako se še danes nanjo obračajo mnogi verniki).

*

Omenimo še kronanje. Marija in Jezus sta bila kronana leta 1907 ob svečanosti, kjer je škof Jeglič okrasil figuri. V katoliški Cerkvi je namreč navada, da se slovesno kronajo podobe, ki jih ljudje najbolj častijo. Slovesnost je izpostavila Marijino vlogo za slovenski narod, še bolj pa je izpostavila Layerjevo sliko kot vez med Marijo in slovenskim narodom. Kronana Marija v okviru naroda predstavlja Marijo kraljico slovenskega naroda.

Layerjeva slika v Layerjevi kapeli na Brezjah.