GledalKaja

Ljubljanski grafični bienale is back! Na razstavi se tokrat predstavlja več kot 50 umetnikov in umetnic ter kolektivov in nemogoče je, da bi čisto vse obravnavala, zato sem naredila kratek izbor mojih najljubših del. Začetek bienala sega v leto 1955, ko je takratni direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik v sodelovanju z Božidarjem Jakcem, Zoranom Mušičem in drugimi zoorganiziral predstavitev sodobne grafike . Takrat je razstavljal tudi Pablo Picasso (slišala sem, da naj bi v depojih še vedno hranili dve njegovi grafiki), ki ga je v to prepričal znanec Mušič. Od takrat naprej je grafični bienale zavzel pomembno vlogo ne samo v tedanji Jugoslaviji, ampak tudi širše v svetu. Vse se je spremenilo nekako v zadnjih desetletjih, ko so se kuratorji raje kot grafiko odločili razstavljati sodobno umetnost (govorimo tudi o instalacijah, performansih, land artu itd.), ki z grafiko nimajo nič skupnega. Nekateri kritiki in obiskovalci organizatorjem to hudo zamerijo. Ampak letos se grafika vrača na...

Ivan Štrekelj (1916 - 1975) se zdi eden tistih nesrečnežev, ki jim življenje ni prizanašalo. Bil je odličen kipar, ki se je najbolje izrazil v kamnu in lesu, a zaradi njegove gluhote je bila njegova življenjska pot veliko težja kot bi sicer bila. Ivan Štrekelj, Avtoportret. Meni osebno najbolj pretresljivo delo je njegov avtoportret. Rojen je bil leta 1916 v Glincah pri Ljubljani in je pri rosnih sedmih letih zaradi meningitisa oglušel. Obiskoval je Državni zavod za gluhoneme (»Gluhonemnica«) in star je bil že štirinajst let, ko je njegov učitelj ugotovil, da je pravzaprav precej nadarjen za risanje. Nadaljnje šolanje je opravil na Tehnični srednji šoli, rezbarstvo in kiparstvo je poučeval France Kralj, nato pa je bil po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu sprejet na akademijo v Beogradu. Zaradi druge vojne je bil študij predčasno končan – vrnil se je v domovino. Po vojni se je zaposlil pri kamnoseštvu Kunovar na Žalah. Živel je v Švicariji (zelo skromno!), tam pa je dobil tudi atelj...