GledalKaja

V prejšnjem članku ( KLIK ! ) sem pričela pisati o Pollockovem action paintingu, v današnjem članku ga bomo umestili v prostor in čas, da bomo sploh razumeli njegovo vlogo in pomembnost. Po drugi vojni se zastavijo tehtna vprašanja: kakšna naj bo umetnost, kaj lahko kaže, kaj komentira? Kaj sploh še ostane po vsem tem, kar je svet doživel?  Kot je znano, sta bila Vzhod (Sovjetska zveza) in Zahod (Združene države Amerike) v hladni vojni, tekmovala pa sta tudi v tem, kdo bo boljši, kar se je kazalo tudi v kulturi in umetnosti. ZDA se je sovražniku želela pokazati kot svobodna, demokratična država, kjer je umetnik tako zelo prost pri svojem delu, da lahko proizvaja celo nefiguralne umetnine. Govorimo o abstraktnem ekspresionizmu. Pollockov action painting umeščamo v abstraktni ekspresionizem, a tu je treba takoj povedati, da ne gre za gibanje, temveč za najrazličnejše osebne stile (tu recimo lahko omenimo colour field painting Marka Rothka in Barnetta Newmana, gre torej za slike z ve...

  Legenda pravi, da je ameriškemu slikarju Jacksonu Pollocku (1912-1956) med slikanjem po nesreči padla packa barve s čopiča na tla in prav to naj bi ga navdihnilo, da je začel raziskovati vlogo naključja pri umetniškem procesu. Jackson Pollock, Konvergenca, 1952,  olje na platnu, 1952, 237 cm × 390 cm, Galerija Albright-Knox Art, Buffalo. Resnično, če kaj, lahko sliko, ki je narejena v slogu action painting , imenujemo končni izdelek nekega procesa. V poznih 40. letih prejšnjega stoletja je slikarjev radikalen pristop revolucionariziral prihodnost sodobne umetnosti : pomembna je ugotovitev, da je proces sam prav tako pomemben kot umetnina, končni izdelek. Njegov odmik od štafelajnega slikarstva in konvencionalnosti je bil osvobajajoč signal za sodobnike in naslednike. Kako je Pollock ustvarjal? Neraztegnjeno surovo platno, ki ga je mogoče osvojiti z vseh strani, je najpogosteje postavil na tla, nato pa nanj v linearnih linijah metal in kapljal barvo. "Moja slika ne sto...

  V prejšnjih dveh prispevkih ( prvi del  in drugi del ) smo naredili uvod v sliko Pivka absinta avtorja Edgarja Degasa in se dotaknili možnih interpretacij, danes pa nadaljujemo in naredimo zaključek. Edgar Degas, Pivka absinta , 1876, Musée d’Orsay, Pariz. Moja interpretacija slike temelji na vsesplošnem občutku osamljenosti in melanholije, ki veje iz slike, in tudi nekakšnega občutja utesnjenosti. Ženska na sliki daje vtis neskončnega čakanja. Kot da čaka, da se bo nekaj zgodilo, pa se ne zgodi čisto nič novega, kar bi prekinilo ta nepremični prizor čakanja. Na tem mestu se ne zdi pomembno vedeti, če se moški in ženska poznata ali pa le po naključju sedita skupaj. Oba sta namreč osamljena in delita iste občutke. Na tej sliki ne slišimo glasbe, tako kot se jo da slišati na drugih Degasovih slikah, ki ponazarjajo družbo v kavarnah, in tudi ni nobenih pogovorov. Čista tišina je v tem prostoru, vse, kar se zasliši na vsake toliko, je žvenketanje kozarcev za pultom. Mi, gledalc...

Bralec se bo spomnil prejšnjega prispevka ( dostop do prvega dela članka ), kjer sem naredila uvod v sliko Edgarja Degasa z naslovom Pivka absinta. Danes nadaljujemo s študijo.  Edgar Degas, Pivka absinta , 1876, Musée d’Orsay, Pariz. Absint – nevarna pijača Popularnost absinta se je začela že skoraj takoj s prihodom v Evropo. Leta 1830 so ga namreč francoske čete iz Alžirije, kjer so ga uporabljali kot zdravilo proti vročini in drugim boleznim, prinesle v Pariz. Kmalu se je razširil tako med pariškim meščanstvom kot tudi med preprostimi ljudmi, saj je bila ostala alkoholna pijača, kot je recimo vino, takrat zelo draga in si je ni mogel privoščiti vsakdo. Listi pelinkovca dajejo sicer nenavaden in za nekatere neprijeten, grenak okus, a zaradi močne vsebnosti alkohola (tudi do 80%) se je priljubila mnogim. Za svojega so ga kmalu vzeli tudi umetniki. Seveda je bila večina med njimi deležna zgražanja, še posebej, ko so upodabljali pivce absinta, kajti četudi je bil zelo razširjen med ...

  Ob omembi imena Edgar Degas verjetno vsi najprej pomislimo na malo morje njegovih baletk. Baletke so prikazane kot nekaj nežnega in skoraj eteričnega, vendar Degas velikokrat prikaže tudi bedo, ki se skriva v zaodrju. Njegove najbolj znane slike se dotikajo dogodkov iz takratnega vsakdanjega francoskega življenja, tako revnih kot bogatih ljudi. Danes bomo spoznali eno njegovih manj znanih slik, ki je v času, ko se je prvič pojavila na razstavah, sprožila veliko polemik. Članek bo objavljen v treh delih. Edgar Degas, Pivka absinta , 1876, Musée d’Orsay, Pariz. Gre za sliko, imenovano Pivka absinta.  Ni znano, od kod točno je Degas dobil navdih za nastanek te sporne slike. Morda od svojega znanca, pisatelja Emila Zolaja, ki je napisal roman z naslovom Beznica , kjer govori o pijači kot o »skušnjavi in utehi v življenju revnih.« [1]  Obstajajo pa tudi viri, ki pravijo, da je Degasova slika tista, ki je dala navdih Zolajevemu romanu, ki je sicer izšel leta 1877, se pravi le...