GledalKaja

 Ta teden se je v Moderni galeriji odprla razstava za sladokusce. Mladenič Gregor Perušek je leta 1906 imigriral v ZDA in se nekaj let za tem odločil postati slikar. Zdi se, da se ga je nekaj moralo globoko dotakniti, da je prišel do te odločitve, kajti imel ni nikakršne akademske izobrazbe. Kar pa je imel, je bila vztrajnost in, zdi se, nekakšna odprtost, radovednost. Perušek se zdi kot nek neukrotljivi duh, ki je prepotoval številne ameriške dežele (svoj čas so krožile govorice, da je prepotoval vse ameriške dežele), obiskoval številne razstave (med drugim naj bi obiskal Galerijo 291 Alfreda Stieglitza v New Yorku) in številne umetniške kolonije, ves čas pa srečeval ljudi, ki so ga navdihovali in na njegovo delo tudi konkretno vplivali (recimo ameriški staroselci). Kompozicija iz Nove Mehike (Pokrajina iz Arizone) , 20. leta, olje na lepenki, Narodna galerija. Tale slika mi je blazno všeč. A ni taka okeeffovska?   Družina (detajl), 1922, olje na platnu, Slovenski narodni do...

 V Galeriji Cankarjevega doma se je v septembru odprla razstava Vidni svet brezmejnih povezav, kjer je predstavljen košček likovne zbirke Telekoma Slovenije. Razstavo je pripravil Aleksander Bassin. Likovna zbirka Telekoma Slovenije je res velika in v tako majhni galeriji, kot je ta, je nemogoče prikazati vse. Zato se je Aleksander Bassin odločil za izbor ene desetine in zato je tudi slike in grafike prezentiral na način "a la pariški Salon" (glej spodnje slike). Aleksander Bassin pelje skupino po svoji razstavi. Dela, ki jih je moč videti na razstavi, imajo sicer svoja mesta v pisarnah, preddverjih in kleteh številnih slovenskih podružnic Telekoma. To je zdaj prvič, da so se znašla skupaj na enem mestu.  Zbirka se je pričela oblikovati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar nikakor ne sistematično, to se je spremenilo šele v zadnjem obdobju. Zdi se, da se je poprej kupovalo vsepovprek, zato je tudi precej nemogoče najti neko rdečo nit med deli. In zato je tudi t...

 V Ljubljani je veliki francosko-madžarski umetnik Victor Vasarely, oče oparta! Optične prevare se v likovni umetnosti v resnici niso pojavile šele v 60-ih letih 20. stoletja. Zasledimo jih lahko že v 17. stoletju (baročni iluzionizem), pomislite tudi na mojstra Caravaggia, ki se je igral s predmeti v prvem planu, kjer imamo občutek, da se bodo vsak hip prekotalili v naš prostor, in navsezadnje na 19. stoletje (impresionizem). Povsod gre za tromplej, iluzijo, a dosežena je na različne načine. Kar opart ponudi novega, je geometrična natančnost , disciplina telesa in duha (vse je narejeno na roke!). Razstavo sta pripravila kustosa Gregor Dražil in Božidar Zrinski in se osredotočila na vrhunec Vasarelyjevega ustvarjanja, tako imamo glavnino del iz obdobja med 50. in 80. leti prejšnjega stoletja. Mednarodni grafični likovni center se je povezal z institucijami kot so Muzej lepih umetnosti iz Budimpešte, Muzej Janusa Pannoniusa iz Pecsa, Muzejem suvremene umjetnosti iz Zagreba in prav o...