GledalKaja

Prof. Paul Crowther in njegova žena slikarka Mojca Oblak sta zagreta zbiratelja del iz angleškega 19. stoletja, to je časa kraljice Viktorije. Leta 2022 sta Narodni galeriji prepustila 185 del iz svoje zbirke in zdaj so ta dela na ogled na razstavi, ki so jo poimenovali Prebujanje lepote II (prvi del razstave se je zgodil leta 2014). Razstavo so poskusili predstaviti po sklopih, najbolj zanimivi pa so morda sklopi, ki predstavljajo dve skupini umetnikov: Kliko in Bratovščino prerafaelitov, ter del razstave, ki je namenjen predstavitvi žensk, ki so ustvarjale v tistem času in prostoru. Na odprtju razstave. V sredini slike direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, levo stoji prof. Paul Crowther s prevajalko. Na razstavi. Klika je bila skupina umetnikov, ki so se med letoma 1830 in 1840 redno dobivali v gostilniškem ambientu, tekmovali in sodelovali, en drugemu postavljali izzive ter debatirali o umetnosti in vlogi le-te v družbi. Med bolj znanimi člani te skupine so bili William Pow...

  Milanski vojvoda je bil že poročen, ko je pri mojstru Leonardu dal naročiti sliko svoje ljubice. Kakšna predrznost! Upodobljenka je verjetno Cecilia Gallerani, ljubica milanskega vojvode in Leonardovega mecena Ludovica Sforze. Njena družina je izhajala iz Siene in ni bila plemenita, njen oče pa je kljub temu deloval na milanskem dvoru (bil je ambasador v Firencah in v Lucci). Skupaj s šestimi brati je dobila dobro izobrazbo: znala je latinsko in podkovana v literaturi. Viri pravijo, da je tudi sama pesnila, pela in znala dobro igrati inštrumente. V Milanu je bila znana tako zaradi svoje nadarjenosti kot svoje lepote. Že z desetimi leti je bila menda zaročena s Stefanom Viscontijem iz pomembne milanske družine Visconti (ki je svoj čas vladala Milanu), vendar pa je bila zaroka razveljavljena, ko njeni bratje niso izpolnili obveznosti glede plačila dote.  Svojega ljubimca Sforzo je menda spoznala maja 1489 v samostanu. Že naslednje leto je nosila njegovega otroka. Zanimivo ...

Danes si bomo ogledali očarljiv rokokojski portret baronice Erberg.   Fortunat Bergant, Ana Marija baronica Erberg, okoli 1761, olje na platnu, Narodna galerija.  Portret je naslikal Fortunat Bergant, ki je ob Valentinu Metzingerju, Francu Jelovšku in Antonu Cebeju eden najpomembnejših baročnih slikarjev pri nas. Večinoma je delal za cerkvene naročnike in plemiče. Portret baronice Erberg je pravzaprav le eden od treh portretov te družine: njegov pendant je portret njenega moža Volbenka Danijela barona Erberga (po vsej verjetnosti sta obe sliki nastali ob poroki leta 1761), poleg pa je še portret Erbergove matere Marije Renate baronice Erberg. Vse tri slike so verjetno krasile Erbergovo graščino na posestvu v Dolu pri Ljubljani, ko pa je posestvo prešlo v druge roke, so portreti izginili in dolgo časa se ni vedelo, kje sploh so. Leta 1942 so se pojavili na umetnostnem trgu v Firencah in takrat jih je tudi odkupila Narodna galerija.  Pa si pobližje poglejmo enega najlepših ...

  Kakšna čustva se sprožijo v nas, ko gledamo to sliko? Ali začutimo sočutje? Pomilovanje? Posmeh? Ali se zgražamo? Lavinia Fontana, Portret Antoniette Gonsalvas, ok. 1595, olje na platnu, 57 x 46 cm, Musée du Château, Blois. Tu ima manj kot 10 let, je elegantno oblečena za dvor. Ni karikatura! Ne gre za posmeh! To je portret. Antoniette Gonsalvas (tudi Antonietta Gonsalvus ali Gonzalez) je bila rojena ok. 1588, letnica smrti pa se ni ohranila. Bila je najmlajša izmed sedmih otrok Petrusa (v virih tudi Pedro ali Pedrus) Gonsalvasa, bolj znanega pod nazivom Divjak s Tenerifov . Desetletnega Petrusa so pripeljali na francoski kraljevi dvor k Henriku II. Dobil je dobro izobrazbo in bil leta 1559 poslan na nizozemski dvor Margarete Avstrijske, ki pa se je preselila v Parmo – in z njo njen dvor. Petrus je bil poročen, obstaja pa več različic, kdaj se je to zgodilo: 1) poročil naj bi se že v Franciji in že tam dobil družino 2) poročil naj bi se v Parmi in si tam ustvaril družino. Kakorko...

  Kako je ta nenavadna slika dobila tako grd naslov? Lewis Carroll je v knjigi Alicine dogodivščine v čudežni deželi oživil lik vojvodinje. Takole je podal opis:  "Alice se ni rada držala blizu nje: prvič, ker je bila vojvodinja zelo grda; in drugič, ker je bila ravno prav visoka, da je brado naslonila na Alicino ramo, in to je bila neprijetno ostra brada."  John Tenniel, ki je naredil ilustracije, je navdih za vojvodinjo menda našel v Massysovi sliki, ki je od takrat naprej poznana pod naslovom "Grda vojvodinja." Quentin Massys, Stara gospa (Grda vojvodinja) , olje na platnu, ok. 1513. Pravega pomena slike do današnjega dne nismo razvozlali. So pa strokovnjaki našli kar nekaj interpretacij in iztočnic za premišljevanje. Tako nekateri vlečejo vzporednico z Leonardovimi grotesknimi glavami. Leonardo do upodobljencev nima vzvišenega pristopa, temveč ga iskreno zanimajo ljudje zanimivih, drugačnih obrazov, in njihov karakter. Se pa med njegovimi študijami najde tudi...

  V Narodni galeriji se je v začetku oktobra odprla razstava del Ivana Zajca, slovenskega kiparja (1869-1952). Zajec je bil sodobnik naših impresionistov in pogosto so skupaj razstavljali pod imenom Sava. Ivan Zajec je bil rojen leta 1869 v Ljubljani. Kiparstvo je študiral in delal na Dunaju in v Parizu. Ko se je za krajši čas ustavil v Münchnu, je tam spoznal Antona Ažbeta, ki je ravno v tem času odpiral svojo zasebno risarsko in slikarsko šolo. Tam je verjetno spoznal tudi Riharda Jakopiča, ki je Zajca kasneje povabil v umetniško društvo Sava. Ivan Zajec je res ogromno delal, a saj je moral, da je preživel. Trud se mu je dobro obrestoval. Ko je leta 1899 sodeloval na natečaju za postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani, so izbrali prav njegov projekt. Čez 6 let je kip skupaj s sporno muzo in Fabianijevim podstavkom končno na ogled vsem. Briljantni Hinko Smrekar je naredil karikaturo slovenskih likovnih umetnikov. Zajec je predstavljen kot pek, ki je pekel (beri: štancal ...