GledalKaja

Slovenski bienale ilustracije spremljam že od leta 2012, to je tudi leto, ko se je začelo moje sodelovanje s Cankarjevim domom, kjer še danes delujem kot galerijska vodička. Na vsaki dve leti se lahko obiskovalci čudimo kvaliteti slovenske ilustracije in ja, vsakič znova ugotavljamo, da se definitvno lahko kosamo s svetovno ilustratorsko produkcijo.  Letos je bilo prijav 144, žirija, ki so jo sestavljali dr. Tanja Mastnak, Gregor Dražil, Hana Stupica, Ivan Mitrevski, Katarina Hergouth, pa je izbrala 69 avtorjev. Letošnji bienale je v znamenju pelikana Lile Prap, saj je na 14. bienalu prejela glavno nagrado za svoje delo. Vhod v galerijske prostore Z odprtja razstave S tiskovke Tudi to leto so bile podeljene nagrade in sicer je Nagrado Hinka Smrekarja prejela Ana Zavadlav za ilustracije, nastale v tehniki oglje in suhi pasteli, za knjigo Italijanske pravljice 1 Itala Calvina. Menda gre za precej strašljive zgodbe, ki pa jih ilustracije naredijo bolj prijazne in privlačnejše za otrok...

  V Narodni galeriji je na ogled košček zbirke iz doma družine Kropušek. Prav res, iz doma. Umetnine z družino namreč sobivajo v njihovem domu in ne samevajo nekje v kleti ali pa na podstrešju. V Narodni galeriji je razstavljenih več kot 60 del, ki lepo dopolnjujejo stalno zbirko naše največje kulturne ustanove. Name, umetnostno zgodovinarko, naredijo največji vtis slika Ivane Kobilca, zgodnja dela Zorana Mušiča, ki se jim je avtor menda odrekel, vse razstavljene slike Gojmirja Antona Kosa in Riharda Jakopiča. Že postavitev razstave (avtor postavitve je Ranko Novak, stalni zunanji sodelavec galerije) se komu lahko zazdi nenavadna. Postavljena je kronološko, a tudi po motivih, in malo spominja na labirint.  Že na samem začetku nas pozdravi ime zbiratelja. Najprej se zaustavimo pri krajinah Marka Pernharta in Antona Karingerja (prva pol. 19. stol.), nato pri realizmu (Ferdo Vesel, Ivana Kobilca, Ivan Grohar) in vesnanih (Gvidon Birolla, Hinko Smrekar, Maksim Gaspari). V velikem ...