GledalKaja

  V Narodni galeriji je na ogled košček zbirke iz doma družine Kropušek. Prav res, iz doma. Umetnine z družino namreč sobivajo v njihovem domu in ne samevajo nekje v kleti ali pa na podstrešju. V Narodni galeriji je razstavljenih več kot 60 del, ki lepo dopolnjujejo stalno zbirko naše največje kulturne ustanove. Name, umetnostno zgodovinarko, naredijo največji vtis slika Ivane Kobilca, zgodnja dela Zorana Mušiča, ki se jim je avtor menda odrekel, vse razstavljene slike Gojmirja Antona Kosa in Riharda Jakopiča. Že postavitev razstave (avtor postavitve je Ranko Novak, stalni zunanji sodelavec galerije) se komu lahko zazdi nenavadna. Postavljena je kronološko, a tudi po motivih, in malo spominja na labirint.  Že na samem začetku nas pozdravi ime zbiratelja. Najprej se zaustavimo pri krajinah Marka Pernharta in Antona Karingerja (prva pol. 19. stol.), nato pri realizmu (Ferdo Vesel, Ivana Kobilca, Ivan Grohar) in vesnanih (Gvidon Birolla, Hinko Smrekar, Maksim Gaspari). V velikem ...

 Leta 1927 je znani slovenski slikar Rihard Jakopič dobil naročilo Mestne občine ljubljanske za poslikavo velike vhodne veže hiše Meksika (na današnji Njegoševi cesti). Ker je mojster zavlačeval z delom, občina pa je nanj pritiskala, se je kmalu vnel spor, ki se je razčiščeval tudi v dnevnem časopisju. Slišalo se bo kot prvoaprilska šala, vendar je vse res! Na nekdanji Ahacljevi cesti je Mestna občina ljubljanska leta 1926 pričela graditi kolektivno stanovanjsko hišo (gre za prvi tak primer pri nas!).  Ime hiše je morda na prvi posluh res nenavadno, a spomnimo se zgodovine, ko je marsikateri vojak na klic avstrijskega nadvojvode Maksimilijana iz Ljubljane odpotoval v Mehiko. Meksikajnarji, kot so jih imenovali, so se zbirali prav na tem območju (BTW: o Meksikajnarjih sta Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec naredila odličen strip, ki ga morate prebrat!).  Okoli osrednjega dvorišča so bila razvrščena stanovanja minimalnega standarda (prvotno 82 enot), v pritličju pa so bili ...

  3. december je neformalen praznik, ki ga obeležujemo na dan rojstva Franceta Prešerna. Na ta dan muzeji in galerije med 10h in 18h odprejo svoja vrata in povabijo na brezplačen ogled stalne zbirke, morda pa tudi občasne razstave. Letos praznik sovpade s prvo nedeljo v mesecu, kar lahko pomeni samo – dvojno zabavo? Poglejmo, kaj se bo dogajalo v Ljubljani! Začnimo z Moderno galerijo! V Moderni galeriji je na ogled razstava Vedno na voljo (Feministične pozicije v vizualni umetnosti iz Slovenije) , ki že od samega začetka buri duhove v slovenskem kulturnem okolju, čeprav sama razstava sama zase v resnici ni problematična. Dobro, razstavljenih je nekaj del, ob katerih dvignemo obrv in se spogledamo, a to je pač značilno za sodobno umetnost. Brezplačno vodstvo po   razstavi bo ob 12:30, vodil bo kolega Kristjan Sedej. Vedno znova navdušuje tudi stalna zbirka Kontinuitete in prelomi , kjer lahko najdete naše impresioniste Jakopiča, Groharja, Sternena in Jamo, pa seveda brata K...

  V Narodni galeriji se je v začetku oktobra odprla razstava del Ivana Zajca, slovenskega kiparja (1869-1952). Zajec je bil sodobnik naših impresionistov in pogosto so skupaj razstavljali pod imenom Sava. Ivan Zajec je bil rojen leta 1869 v Ljubljani. Kiparstvo je študiral in delal na Dunaju in v Parizu. Ko se je za krajši čas ustavil v Münchnu, je tam spoznal Antona Ažbeta, ki je ravno v tem času odpiral svojo zasebno risarsko in slikarsko šolo. Tam je verjetno spoznal tudi Riharda Jakopiča, ki je Zajca kasneje povabil v umetniško društvo Sava. Ivan Zajec je res ogromno delal, a saj je moral, da je preživel. Trud se mu je dobro obrestoval. Ko je leta 1899 sodeloval na natečaju za postavitev Prešernovega spomenika v Ljubljani, so izbrali prav njegov projekt. Čez 6 let je kip skupaj s sporno muzo in Fabianijevim podstavkom končno na ogled vsem. Briljantni Hinko Smrekar je naredil karikaturo slovenskih likovnih umetnikov. Zajec je predstavljen kot pek, ki je pekel (beri: štancal ...

  V maju sem obiskala Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kamor se vedno rada vračam (pa ne samo zaradi očarljive Krke in izjemno prijaznih ljudi). V galeriji vedno znova pripravijo zanimive razstave, stalne razstave so pa itak a must see za vsakega umetnostnega zgodovinarja. Ko smo že pri stalnih razstavah – ravno prejšnji teden so odprli prenovljeno razstavo, posvečeno Božidarju Jakcu. Ob priliki moram nujno spet tja in jo obiskat. Ampak danes bomo govorili o Nadeždi Petrović (1873–1915). Gre za eno ključnih osebnosti zgodnjega srbskega modernizma, ki je študirala istočasno z našimi modernisti-impresionisti v zasebni risarski in slikarski šoli Slovenca Antona Ažbeta v Münchnu. Takole jih je opisala v enem svojih spominov: »Duša Ažbetovega ateljeja so bili trije Slovenci: Jakopič, Grohar in Jama. Bili so visoke rasti, krepki, mračni, z gostimi rjavimi bradami, kosmati, zagoreli v lice, resni in molčeči. Dejala bi, da so z nedosežene višine gledali na pestro množico v at...