GledalKaja

  "Pri tej državi je super to, da je Amerika začela tradicijo, v kateri najbogatejši potrošniki kupujejo v bistvu enake stvari kot najrevnejši. Lahko gledate televizijo in vidite Coca Colo in veste, da predsednik pije Coca Colo, Liz Taylor pije Coca Colo, in samo pomislite, tudi vi lahko pijete Coca Colo. Kokakola je kokakola in z nobenim denarjem ne moreš dobiti boljše kokakole od tiste, ki jo pije potepuh na vogalu. Vse Cole so enake in vse so dobre. Liz Taylor to ve, predsednik to ve, potepuh to ve in vi to veste," je nekoč rekel (zapisal) Andy Warhol in zadel žebljico na glavico. Morda bi namesto Coca Cole lahko govoril kar o juhah. Umetniku Andyju Warholu je že leta 1962 uspelo razstaviti 32 slik jušnih konzerv v Galeriji Ferus v Los Angelesu (in to je bilo tudi prvič, da se je pop art iz vzhoda ZDA preselil na zahod). Vsak okus je bil predstavljen z eno konzervo. Postavljene so bile takole v vrstah kot je videti na spodnji fotografiji zato, da so spominjale na police v ...

  Ste vedeli, da "Primavera" v italijanskem jeziku pomeni pomlad, a naslova slike tradicionalno ne prevajamo? Res je. V prejšnjem članku sem pisala o Botticellijevi znameniti sliki Rojstvo Venere in bralec_ka bo dobro naredil_a, če bo prebrala oboje. Sandro Botticelli, Primavera , okoli 1470, tempera na lesu, 202 cm × 314 cm, Galerija Uffizi, Firence. Sliki sta si v tehniki različni - če gre pri Rojstvu Venere za olje na platnu, pa gre pri Primaveri za olje na lesu. Kaj to lahko pomeni? Dela na lesu so bila običajno cenjena bolj, saj je šlo za dražji material. Slika je morda krasila prostor v palači družine Medici v centru Firenc. Z deli na platnu so bogatejši meščani običajno krasili svoje ville suburbane (podeželska bivališča), ki so bile okrašene preprosteje kot mestne palače, saj so bile namenjene uživanju v zdravem okolju (v naravi in na svežem zraku).  Slika Rojstvo Venere je verjetno visela v villi di Castello blizu gričev, ki mejijo na Firence, prvotno je šlo za pod...

  Zakaj je naslov Botticellijeve slike Rojstvo Venere, če pa v resnici sploh ne prikazuje rojstva boginje? Pravzaprav je poimenovanje zakuhal znameniti Giorgio Vasari, ki je v knjigi Življenja umetnikov zapisal: "[...] slika prikazuje Rojstvo Venere ter tiste sape in vetrove, ki so njo in njene Kupide odpihnili na kopno [...]."   Na sliki je torej prikazana že rojena Venera, ki je na školjki priplavala na kopno. Tradicionalno sta z njo povezana dva otoka, Ciper in Kitera. Pravijo, da naj bi bila rojena v bližini slednjega oziroma je Kitera prvi otok, mimo katerega je šla. Zdi se, da je njeno školjko odpihnilo prav na enega teh otokov.  Grški mit pripoveduje, da je bila Venera (oziroma Afrodita) rojena iz morske pene, ki se je nabrala na kraju, kamor je Kronos odvrgel odrezano spolovilo svojega očeta Urana.  To boginjo ljubezni, lepote, želje, spolnosti, plodnosti, blaginje in zmage so izredno radi častili tudi Rimljani, ki so jo imeli za prednico svojega ljudstva,...

  Ena najbolj znanih slovenskih slik, lahko bi celo rekli ikon, ima izredno razburljivo zgodbo. Njen avtor slikar Leopold Layer se je zaobljubil, da bo, če bo iz zapora, kamor je bil poslan zaradi ponarejanja, predhodno izpuščen, Mariji v zahvalo naslikal sliko. Več o tem si preberi v tej krajši študiji! Leopold Layer, Marija Pomagaj , olje in tempera na platnu, verjetno 1814. Na sliki pa je Layer poleg podpisa zapisal tudi, da je delo votivnega značaja (LEOPOLDUS LAYER PINXIT EX VOTO), dokumenitiran je (bil) tudi Layerjev podpis v Marijini kapelici (LEOPOLDUS LAYER PINXIT ANNO 1814 EX VOTO). Ex voto pomeni votivni dar, zahvalo. Avtor je podpisan na sliki, zato glede avtorstva nikoli ni bilo dvoma. Delo je naročil brezjanski župnik Urban Ažbe, ki ga je življenjska pot iz domovine vodila na študij bogoslovja v Innsbruck na Tirolskem, kjer je doktoriral in nekaj časa služboval v briksenški škofiji. Menda ga je prav med študijem prevzela milostna podoba Lucasa Cranacha Marija Pomagaj...

  Okoli leta 1958 se je v delu Gabrijela Stupice zgodil prelom. Mojster je prenehal s temnimi slikami in se je vrgel v svetle, bele slike. Med te uvrščamo tudi njegovo znamenito sliko Zmagoslavje Flore, ki visi v Moderni galeriji. Gabrijel Stupica, Zmagoslavje Flore , mešane tehnike, tempera in kolaž na platnu, 1965, Moderna galerija. Naslov slike nas spomni na rimsko boginjo Floro, boginjo cvetja in pomladi, na tej sliki pa ni ne cvetja, ne pomladi, pravzaprav ni niti trohice veselja. Flora tudi ni Flora, temveč je nevesta, kar prepoznamo po belem oblačilu, beli tančici in šopku, ki ga drži pred seboj. Nevesta je postavljena v nedoločen prostor, rekli bi, da je v prostoru, a napisi na steni za njo nas spomnijo grafite, ki se pojavljajo zunaj na ulicah. Okoli nje lebdijo različni predmeti, prepoznamo venčke, verižico, fotografijo polgole ženske, prtičke.   Njen obraz se zdi star, izraz je resen, morda bi lahko celo rekli žalosten, poteze niso ženske, temveč nas lahko spomnij...

  Zakaj so Picassove gospodične na sliki tako čudne? Koga sploh predstavljajo? Na ta in druga vprašanja v zvezi z znamenito sliko bom odgovarjala v tokratnem blogu. Pablo Picasso, Avignonske gospodične , 1907, 243.9 cm × 233.7 cm, Muzej moderne umetnosti, New York. Mojster se je na sliko dolgo pripravljal, naredil je namreč kar skoraj 100 skic, kjer se je sprva pojavljalo več oseb kot pa na končnem izdelku. Prvotno si je zamislil zgodbo, kjer v bordel s petimi prostitutkami vstopita dva moška: mornar in študent medicine, ki ima s seboj lobanjo (jasno sporočilo: memento mori ). A na končni sliki moških figur ni več, vidimo namreč samo razgaljene ženske nenavadnih oblik in obrazov. Slika je menda nastala nastala pod vplivom del Paula Gauguina in Paula Cezanna ter Picassovega (1881-1973) obiska Muzeja človeštva v Parizu, kjer so slikarjevo pozornost najbolj pritegnile afriške maske. Sam je o tem doživetju povedal tako: „Zajel me je vonj po plesni in propadanju. Prisilil sem se, da s...

  V maju sem obiskala Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kamor se vedno rada vračam (pa ne samo zaradi očarljive Krke in izjemno prijaznih ljudi). V galeriji vedno znova pripravijo zanimive razstave, stalne razstave so pa itak a must see za vsakega umetnostnega zgodovinarja. Ko smo že pri stalnih razstavah – ravno prejšnji teden so odprli prenovljeno razstavo, posvečeno Božidarju Jakcu. Ob priliki moram nujno spet tja in jo obiskat. Ampak danes bomo govorili o Nadeždi Petrović (1873–1915). Gre za eno ključnih osebnosti zgodnjega srbskega modernizma, ki je študirala istočasno z našimi modernisti-impresionisti v zasebni risarski in slikarski šoli Slovenca Antona Ažbeta v Münchnu. Takole jih je opisala v enem svojih spominov: »Duša Ažbetovega ateljeja so bili trije Slovenci: Jakopič, Grohar in Jama. Bili so visoke rasti, krepki, mračni, z gostimi rjavimi bradami, kosmati, zagoreli v lice, resni in molčeči. Dejala bi, da so z nedosežene višine gledali na pestro množico v at...