RAZSTAVA »NADEŽDA PETROVIĆ. MODERNA, NACIONALNO IN NJENI SLOVENSKI SOPOTNIKI« V GALERIJI BOŽIDAR JAKAC

V maju sem obiskala Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kamor se vedno rada vračam (pa ne samo zaradi očarljive Krke in izjemno prijaznih ljudi). V galeriji vedno znova pripravijo zanimive razstave, stalne razstave so pa itak a must see za vsakega umetnostnega zgodovinarja. Ko smo že pri stalnih razstavah – ravno prejšnji teden so odprli prenovljeno razstavo, posvečeno Božidarju Jakcu. Ob priliki moram nujno spet tja in jo obiskat.

Ampak danes bomo govorili o Nadeždi Petrović (1873–1915). Gre za eno ključnih osebnosti zgodnjega srbskega modernizma, ki je študirala istočasno z našimi modernisti-impresionisti v zasebni risarski in slikarski šoli Slovenca Antona Ažbeta v Münchnu. Takole jih je opisala v enem svojih spominov: »Duša Ažbetovega ateljeja so bili trije Slovenci: Jakopič, Grohar in Jama. Bili so visoke rasti, krepki, mračni, z gostimi rjavimi bradami, kosmati, zagoreli v lice, resni in molčeči. Dejala bi, da so z nedosežene višine gledali na pestro množico v ateljeju, ki se je bila zbrala z vseh strani sveta. To je bila Noetova barka ali Babilon – mož in žena, tipov in postav, jezikov in plemen, ki so tako ali drugače in v raznih jezikih kazali svoje rasne in narodnostne lastnosti, svoj temperament in značaj. Slovenci so resno in tiho delali za svojimi stojali in risali velikanske akte. Z ogljem, debelim kakor otroška roka, so delali široke, krepke poteze ter izmenoma risali in slikali. Tiho, brez hrupa so kadili ali pa se pogovarjali in sporazumevali s samim pogledom. Na znamenje, ki ga je dal eden ali dva izmed njih, so vsi trije zvili svoje risbe in odšli iz Ažbetove vedno bučne delavnice, po kateri je prav tak korakal profesor Ažbe sam, najmanjši po rasti, po duši in učiteljskem daru pa velik Slovenec. V ateljeju so vsi zelo cenili omenjeno trojico, novinci in novinke pa so občudovali risbe Groharja, Jakopiča in Jame – zgovoren dokaz njihove nadarjenosti in velikanske sposobnosti. Vsi trije so prihajali in delali brez odmora.«

Avtoportret, olje na lepenki, 1907, Narodni muzej Srbije.

Letos mineva 150 let od njenega rojstva, zato so pripravili razstavo, ki je v podobni obliki kot v Sloveniji že gostovala v Beogradu. Organiziranje razstave je bil verjetno velik zalogaj, saj so slike prišle iz Narodnega muzeja Srbije, kar nekaj pa jih je posodila tudi naša Narodna galerija. Na ogled je kar 28 del slovenskih avtorjev.

Razstava se osredotoča tudi na morebitno sovplivanje naših umetnikov.

Slovenci se verjetno najraje kitimo prav s povezavo Ažbe-Petrović, a umetnica v resnici ni preživela dolgo časa pri mojstru, menda le med letoma 1898 in 1902. A Anton Ažbe je s svojim načinom poučevanja (»kugelprincip« in kristalizacija barve) gotovo najmočneje vplival nanjo. Sama je o njegovi zasebni šoli zapisala, da so med drugim »na dolgo in široko razpravljali o novostih v slikarstvu: Ažbe je ohranjal nevtralno držo in tako pomagal študentom razširjati obzorja« in podobno je v svojih spominih na mojstra zapisal še en znameniti Ažbetov študent Vasilij Kandinski (1866–1944). Mimogrede, v šolo k Slovencu je hodil tudi nemški slikar Hans Hoffman, ki je bil tudi sam vodja slikarske šole v Münchnu vse do leta 1932, ko se preselil v ZDA in tam postane eden prvih predstavnikov ameriškega abstraktnega ekspresionizma.

Anton Ažbe, levo: Bavarec, 1890, desno: Starec s črno ovratnico, 1890. Obe sliki je posodila Narodna galerija. Platno je poslikano iz obeh strani, zakaj je tako ne vemo. Morda pa Ažbe ni imel na voljo praznega platna. Obe sliki sta odlični, zato se ju vedno razstavlja istočasno.

Odlično Jamovo delo Breze v Laxenburgu, olje na platnu, 1909, Narodni muzej Slovenije.

Rihard Jakopič, Zimsko sonce, olje na lepenki, 1900, Narodna galerija.

Marsikdo bi rekel, da so njene slike v času nastanka (prva desetletja 20. stoletja) zastarele, saj še vedno ustvarja impresionistične slike, ki je v resnici passe, če gledamo širši evropski prostor, a sama je menda povedala, da srbski narod z impresionizmom ni imel veliko stika, zato mu ga je ponudila sama v svojih delih. Pod vplivom njenega naslednjega münchenskega učitelja Juliusa Exterja (k njemu je hodila med letoma 1901 in 1903) so se v njenih delih pojavile ekspresionistične prvine. Pot jo je iz Münchna vodila v še eno kulturno prestolnico tistega časa – v Pariz. Sledi vrnitev v domovino.

Nadežda Petrović, Žetev, tempera na lepenki, 1905, Narodni muzej Srbije. To je definitivno ena mojih najljubših slik!

Nadežda Petrović, Beograjsko predmestje, olje na platnu, 1908, Spominska zbirka Pavla Beljanskega.

Nadežda Petrović, Ženska s sončnikom, olje, platno na lepenki, 1907, Narodni muzej Srbije.

Nadežda Petrović, Katedrala Notre-Dame, olje na lepenki, 1911, Narodni muzej Srbije.

Nadežda Petrović, Kosovske potonike, olje na lepenki, 1913, Narodni muzej Srbije.

Kako pa je Petrović, razen tega, da je z njimi hodila v šolo, še povezana z našimi impresionisti? Skupaj so razstavljali na I. jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu leta 1904, nato pa so naslednje leto ustanovili Jugoslovansko kolonijo. Leta 1907 sta Petrović in Ivan Grohar kar štiri mesece ustvarjala skupaj. Od takrat naprej lahko pri Groharju opažamo simbolistične elemente, Petrović pa gre bolj v impresionizem. Zadnjič so vsi skupaj razstavljali na IV. jugoslovanski umetniški razstavi leta 1912. Naj tu povem, da je Petrović dobro poznala tudi slikarja Ferda Vesela, ki je prav tako hodil v Ažbetovo šolo, čeprav je pripadal starejši generaciji.

Ivan Grohar, Sejalec, olje na platnu, 1908, Narodna galerija. Grohar je svojo najbolj znano sliko Sejalec (1907) dokončal po vrnitvi iz Beograda, napravil pa je tudi novo pokončno verzijo.

Nadežda Petrović je pomembna ne le za srbski prostor, ampak tudi za širše območj jugovzhodne Evrope, saj je s svojimi slikami v regijo vnesla prepotreben pogum. Preizkusila se je ne samo v impresionizmu in ekspresionizmu, temveč je v slikah moč prepoznati tudi fauvizem. Tudi motivika je izredno raznolika, od portretov do krajin, marin, vedut in žanrov. Umetnica je v preizkušala tudi nove slikarske prijeme. Marsikje so poteze in barvni kontrasti drznejši, ekspresivnejši.

Pod črto:

Razstave, ki si jih je letošnje poletje res vredno ogledati so Rembrandt v Narodni galeriji, Nadežda Petrović v Galeriji Božidar Jakac in Andy Warhol na Lendavskem gradu. Ampak pazite! Na ogled bodo le krajši čas. Nadežda Petrović denimo le do 9. julija, potem pa potuje naprej po raznih srbskih mestih.

Lepo vabljeni, da si več o Ažbetu in njegovi šoli ter o Zamorki preberete tu:

Ažbetova Zamorka in Znamenita Ažbetova šola

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

KLIKNI ZA VEČ >>

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

KLIKNI ZA VEČ >>

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

KLIKNI ZA VEČ >>

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

KLIKNI ZA VEČ >>

Loščika in ilustracije

Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat. Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

KLIKNI ZA VEČ >>

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še. [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

KLIKNI ZA VEČ >>

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto. Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

KLIKNI ZA VEČ >>

Najlepša Rafaelova Madona

Vse od konca 18. stoletja sliko spremljajo nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu. Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...

KLIKNI ZA VEČ >>

GledalKaja

Preišči ta spletni dnevnik