Razstava »Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki« v Galeriji Božidar Jakac

 

V maju sem obiskala Galerijo Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kamor se vedno rada vračam (pa ne samo zaradi očarljive Krke in izjemno prijaznih ljudi). V galeriji vedno znova pripravijo zanimive razstave, stalne razstave so pa itak a must see za vsakega umetnostnega zgodovinarja. Ko smo že pri stalnih razstavah – ravno prejšnji teden so odprli prenovljeno razstavo, posvečeno Božidarju Jakcu. Ob priliki moram nujno spet tja in jo obiskat.

Ampak danes bomo govorili o Nadeždi Petrović (1873–1915). Gre za eno ključnih osebnosti zgodnjega srbskega modernizma, ki je študirala istočasno z našimi modernisti-impresionisti v zasebni risarski in slikarski šoli Slovenca Antona Ažbeta v Münchnu. Takole jih je opisala v enem svojih spominov: »Duša Ažbetovega ateljeja so bili trije Slovenci: Jakopič, Grohar in Jama. Bili so visoke rasti, krepki, mračni, z gostimi rjavimi bradami, kosmati, zagoreli v lice, resni in molčeči. Dejala bi, da so z nedosežene višine gledali na pestro množico v ateljeju, ki se je bila zbrala z vseh strani sveta. To je bila Noetova barka ali Babilon – mož in žena, tipov in postav, jezikov in plemen, ki so tako ali drugače in v raznih jezikih kazali svoje rasne in narodnostne lastnosti, svoj temperament in značaj. Slovenci so resno in tiho delali za svojimi stojali in risali velikanske akte. Z ogljem, debelim kakor otroška roka, so delali široke, krepke poteze ter izmenoma risali in slikali. Tiho, brez hrupa so kadili ali pa se pogovarjali in sporazumevali s samim pogledom. Na znamenje, ki ga je dal eden ali dva izmed njih, so vsi trije zvili svoje risbe in odšli iz Ažbetove vedno bučne delavnice, po kateri je prav tak korakal profesor Ažbe sam, najmanjši po rasti, po duši in učiteljskem daru pa velik Slovenec. V ateljeju so vsi zelo cenili omenjeno trojico, novinci in novinke pa so občudovali risbe Groharja, Jakopiča in Jame – zgovoren dokaz njihove nadarjenosti in velikanske sposobnosti. Vsi trije so prihajali in delali brez odmora.«

Avtoportret, olje na lepenki, 1907, Narodni muzej Srbije.

Letos mineva 150 let od njenega rojstva, zato so pripravili razstavo, ki je v podobni obliki kot v Sloveniji že gostovala v Beogradu. Organiziranje razstave je bil verjetno velik zalogaj, saj so slike prišle iz Narodnega muzeja Srbije, kar nekaj pa jih je posodila tudi naša Narodna galerija. Na ogled je kar 28 del slovenskih avtorjev.

Razstava se osredotoča tudi na morebitno sovplivanje naših umetnikov.

Slovenci se verjetno najraje kitimo prav s povezavo Ažbe-Petrović, a umetnica v resnici ni preživela dolgo časa pri mojstru, menda le med letoma 1898 in 1902. A Anton Ažbe je s svojim načinom poučevanja (»kugelprincip« in kristalizacija barve) gotovo najmočneje vplival nanjo. Sama je o njegovi zasebni šoli zapisala, da so med drugim »na dolgo in široko razpravljali o novostih v slikarstvu: Ažbe je ohranjal nevtralno držo in tako pomagal študentom razširjati obzorja« in podobno je v svojih spominih na mojstra zapisal še en znameniti Ažbetov študent Vasilij Kandinski (1866–1944). Mimogrede, v šolo k Slovencu je hodil tudi nemški slikar Hans Hoffman, ki je bil tudi sam vodja slikarske šole v Münchnu vse do leta 1932, ko se preselil v ZDA in tam postane eden prvih predstavnikov ameriškega abstraktnega ekspresionizma.

 

Anton Ažbe, levo: Bavarec, 1890, desno: Starec s črno ovratnico, 1890. Obe sliki je posodila Narodna galerija. Platno je poslikano iz obeh strani, zakaj je tako ne vemo. Morda pa Ažbe ni imel na voljo praznega platna. Obe sliki sta odlični, zato se ju vedno razstavlja istočasno. 

Odlično Jamovo delo Breze v Laxenburgu, olje na platnu, 1909, Narodni muzej Slovenije.

Rihard Jakopič, Zimsko sonce, olje na lepenki, 1900, Narodna galerija.

Marsikdo bi rekel, da so njene slike v času nastanka (prva desetletja 20. stoletja) zastarele, saj še vedno ustvarja impresionistične slike, ki je v resnici passe, če gledamo širši evropski prostor, a sama je menda povedala, da srbski narod z impresionizmom ni imel veliko stika, zato mu ga je ponudila sama v svojih delih. Pod vplivom njenega naslednjega münchenskega učitelja Juliusa Exterja (k njemu je hodila med letoma 1901 in 1903) so se v njenih delih pojavile ekspresionistične prvine. Pot jo je iz Münchna vodila v še eno kulturno prestolnico tistega časa – v Pariz. Sledi vrnitev v domovino.

Nadežda Petrović, Žetev, tempera na lepenki, 1905, Narodni muzej Srbije. To je definitivno ena mojih najljubših slik!

Nadežda Petrović, Beograjsko predmestje, olje na platnu, 1908, Spominska zbirka Pavla Beljanskega.

Nadežda Petrović, Ženska s sončnikom, olje, platno na lepenki, 1907, Narodni muzej Srbije.

Nadežda Petrović, Katedrala Notre-Dame, olje na lepenki, 1911, Narodni muzej Srbije.

Nadežda Petrović, Kosovske potonike, olje na lepenki, 1913, Narodni muzej Srbije.

Kako pa je Petrović, razen tega, da je z njimi hodila v šolo, še povezana z našimi impresionisti? Skupaj so razstavljali na I. jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu leta 1904, nato pa so naslednje leto ustanovili Jugoslovansko kolonijo. Leta 1907 sta Petrović in Ivan Grohar kar štiri mesece ustvarjala skupaj. Od takrat naprej lahko pri Groharju opažamo simbolistične elemente, Petrović pa gre bolj v impresionizem. Zadnjič so vsi skupaj razstavljali na IV. jugoslovanski umetniški razstavi leta 1912. Naj tu povem, da je Petrović dobro poznala tudi slikarja Ferda Vesela, ki je prav tako hodil v Ažbetovo šolo, čeprav je pripadal starejši generaciji.

Ivan Grohar, Sejalec, olje na platnu, 1908, Narodna galerija. Grohar je svojo najbolj znano sliko Sejalec (1907) dokončal po vrnitvi iz Beograda, napravil pa je tudi novo pokončno verzijo.

 Nadežda Petrović je pomembna ne le za srbski prostor, ampak tudi za širše območj jugovzhodne Evrope, saj je s svojimi slikami v regijo vnesla prepotreben pogum. Preizkusila se je ne samo v impresionizmu in ekspresionizmu, temveč je v slikah moč prepoznati tudi fauvizem. Tudi motivika je izredno raznolika, od portretov do krajin, marin, vedut in žanrov. Umetnica je v preizkušala tudi nove slikarske prijeme. Marsikje so poteze in barvni kontrasti drznejši, ekspresivnejši.

Pod črto:

Razstave, ki si jih je letošnje poletje res vredno ogledati so Rembrandt v Narodni galeriji, Nadežda Petrović v Galeriji Božidar Jakac in Andy Warhol na Lendavskem gradu. Ampak pazite! Na ogled bodo le krajši čas. Nadežda Petrović denimo le do 9. julija, potem pa potuje naprej po raznih srbskih mestih.

Lepo vabljeni, da si več o Ažbetu in njegovi šoli ter o Zamorki preberete tu:

Ažbetova Zamorka in Znamenita Ažbetova šola