GledalKaja

Fauvizem je morda celo prvi med različnimi modernističnimi slogi, ki so se pojavili na začetku 20. stoletja. Težko rečemo, da gre za gibanje, saj gre v resnici za skupino prijateljev, ki so skupaj ustvarjali in razstavljali.  Kratek opis Značilnosti :  živahne barve,  na debelo nanesene na platno,  drzne poteze.  Fauvisti so se tudi ukvarjali s teorijo barv, namreč da tiste barve, ki so komplementarne (nasprotne), pridejo bolj do izraza in bolj žarijo. S pridom so ustvarjali nove prostore v svojih slikah in sicer z uporabo barvnih ploskev. V tem času so jih najbolj navdihovala dela Paula Cezanna in Vincenta van Gogha . Začetek Henri Matisse (1869–1954), čigar razstavo sem v začetku tega meseca obiskala v Muzeju likovnih umetnosti v Budimpešti, in André Derain (1880–1954) sta poleti 1905 skupaj delala v majhnem ribiškem pristanišču Collioure na jugu Francije in pričela takrat slikati na popolnoma nov (zgoraj opisan) način. Zaradi tega je neki kritik ta slog poi...

  V zadnjem času sem postala res navdušena nad Henrijem Matissom, enim najbolj zvenečih imen svetovne umetnosti, in ne morem opisati sreče, ko sem izvedela, da je prišlo v našo bližino več kot 150 njegovih del. Razstava, ki so jo poimenovali The Colour of ideas ali po slovensko Barva idej, je  v Muzej likovnih umetnosti v Budimpešti  pripotovala  iz pariškega Centre Pompidou.  Menda gre za prvo tako razstavo Matissovih del na Madžarskem.    Na ogled niso le slike in kolaži, temveč tudi kipi, grafike in risbe.  Matisse velja predvsem za odličnega koloritista . Še Pablo Picasso je nekje komentiral, da je sam sicer najboljši slikar, ampak če pa bi že kje imel kakšnega tekmeca, bi to gotovo bil Matisse, ki da je imel popolnoma drugačno razumevanje barv in je z njimi na svojih platnih ustvarjal prave čarovnije.  Mojstra je predvsem zanimala popolna usklajenost med barvami, oblikami in svetlobo, ki kar žari z njegovih slik. Tako se je skozi 60 let...

  Ste se že sprehajali po Ljubljani in opazili velike, v krogu stoječe kamne, ki prav lahko spominjajo na Stonehenge? Geopunkutrni krog je postavljen tudi v mariborskem Mestnem parku. Posvečen je elementarnemu srcu Evrope in vlogi Maribora v njegovi celoti.   Vsak steber ima svoj simbol, imenovan kozmogram.  Umetnik Marko Pogačnik je bil svoj čas del neoavantgardne skupine OHO (1969 – 1971), ki je na Slovensko prva prinesla sodobne umetniške prakse (konceptualna umetnost, body art, land art, performans… O njihovem simpatičnem performansu Triglav lahko preberete tu: Triglav - naš, vaš, njihov? ), že leta 1971 pa se je skupina samoukinila. Zakaj? Postali so preveč popularni in to jim ni bilo povšeči. Člani so se skupaj s prijatelji in partnericami preselili v Šempas in ustanovili komuno Družina v Šempasu, kjer so poskušali v vsakodnevno življenje prinesti umetnosti in obratno - umetnost je postala življenje . Družina se je nato samoukinila leta 1979, Marko Pogačnik pa je z ...

  Okoli Elde Piščanec se je spletel mit o spregledani ženski umetnici. Razstava v Narodni galeriji prvič celoviteje predstavi njen opus* (glej na koncu članka dopolnilo) in tako si sami  lahko  ustvarimo mnenje o njej. Vrhunec ustvarjanja je umetnica doživela v času med obema vojnama (bralka_ec bloga se bo spomnil mojega članka o Neodvisnih ), potem pa je po drugi vojni njen talent začel kar nekako usihati. Razstava prikaže tudi, kaj se je zgodilo v drugi polovici njenega življenja. Med motivi sicer prevladujejo tihožitja, krajine, portreti žensk in avtoportreti. Avtorica razstave je Sara Müller (levo). Elda Piščanec je bila rojena leta 1897 v Trstu, vendar se je družina že kmalu preselila v Gorico, zatem pa v Ljubljano. Po poklicu je bila krojačka, a se je zaposlila kot poštna uradnica. Ves čas pa je oboževala slikanje. Njena velika želja po študiju se je uresničila, ko je pričela obiskovati tečaj risanja in slikanja pri Rihardu Jakopiču v Ljubljani.   Elda Piščanec...

  V prejšnjih dveh prispevkih ( prvi del  in drugi del ) smo naredili uvod v sliko Pivka absinta avtorja Edgarja Degasa in se dotaknili možnih interpretacij, danes pa nadaljujemo in naredimo zaključek. Edgar Degas, Pivka absinta , 1876, Musée d’Orsay, Pariz. Moja interpretacija slike temelji na vsesplošnem občutku osamljenosti in melanholije, ki veje iz slike, in tudi nekakšnega občutja utesnjenosti. Ženska na sliki daje vtis neskončnega čakanja. Kot da čaka, da se bo nekaj zgodilo, pa se ne zgodi čisto nič novega, kar bi prekinilo ta nepremični prizor čakanja. Na tem mestu se ne zdi pomembno vedeti, če se moški in ženska poznata ali pa le po naključju sedita skupaj. Oba sta namreč osamljena in delita iste občutke. Na tej sliki ne slišimo glasbe, tako kot se jo da slišati na drugih Degasovih slikah, ki ponazarjajo družbo v kavarnah, in tudi ni nobenih pogovorov. Čista tišina je v tem prostoru, vse, kar se zasliši na vsake toliko, je žvenketanje kozarcev za pultom. Mi, gledalc...

Bralec se bo spomnil prejšnjega prispevka ( dostop do prvega dela članka ), kjer sem naredila uvod v sliko Edgarja Degasa z naslovom Pivka absinta. Danes nadaljujemo s študijo.  Edgar Degas, Pivka absinta , 1876, Musée d’Orsay, Pariz. Absint – nevarna pijača Popularnost absinta se je začela že skoraj takoj s prihodom v Evropo. Leta 1830 so ga namreč francoske čete iz Alžirije, kjer so ga uporabljali kot zdravilo proti vročini in drugim boleznim, prinesle v Pariz. Kmalu se je razširil tako med pariškim meščanstvom kot tudi med preprostimi ljudmi, saj je bila ostala alkoholna pijača, kot je recimo vino, takrat zelo draga in si je ni mogel privoščiti vsakdo. Listi pelinkovca dajejo sicer nenavaden in za nekatere neprijeten, grenak okus, a zaradi močne vsebnosti alkohola (tudi do 80%) se je priljubila mnogim. Za svojega so ga kmalu vzeli tudi umetniki. Seveda je bila večina med njimi deležna zgražanja, še posebej, ko so upodabljali pivce absinta, kajti četudi je bil zelo razširjen med ...

  Ob omembi imena Edgar Degas verjetno vsi najprej pomislimo na malo morje njegovih baletk. Baletke so prikazane kot nekaj nežnega in skoraj eteričnega, vendar Degas velikokrat prikaže tudi bedo, ki se skriva v zaodrju. Njegove najbolj znane slike se dotikajo dogodkov iz takratnega vsakdanjega francoskega življenja, tako revnih kot bogatih ljudi. Danes bomo spoznali eno njegovih manj znanih slik, ki je v času, ko se je prvič pojavila na razstavah, sprožila veliko polemik. Članek bo objavljen v treh delih. Edgar Degas, Pivka absinta , 1876, Musée d’Orsay, Pariz. Gre za sliko, imenovano Pivka absinta.  Ni znano, od kod točno je Degas dobil navdih za nastanek te sporne slike. Morda od svojega znanca, pisatelja Emila Zolaja, ki je napisal roman z naslovom Beznica , kjer govori o pijači kot o »skušnjavi in utehi v življenju revnih.« [1]  Obstajajo pa tudi viri, ki pravijo, da je Degasova slika tista, ki je dala navdih Zolajevemu romanu, ki je sicer izšel leta 1877, se pravi le...