Razstava Barva idej. Henri Matisse v Muzeju likovnih umetnosti v Budimpešti

V zadnjem času sem postala res navdušena nad Henrijem Matissom, enim najbolj zvenečih imen svetovne umetnosti, in ne morem opisati sreče, ko sem izvedela, da je prišlo v našo bližino več kot 150 njegovih del. Razstava, ki so jo poimenovali The Colour of ideas ali po slovensko Barva idej, je v Muzej likovnih umetnosti v Budimpešti pripotovala iz pariškega Centre Pompidou. Menda gre za prvo tako razstavo Matissovih del na Madžarskem.

Na ogled niso le slike in kolaži, temveč tudi kipi, grafike in risbe.

Matisse velja predvsem za odličnega koloritista. Še Pablo Picasso je nekje komentiral, da je sam sicer najboljši slikar, ampak če pa bi že kje imel kakšnega tekmeca, bi to gotovo bil Matisse, ki da je imel popolnoma drugačno razumevanje barv in je z njimi na svojih platnih ustvarjal prave čarovnije. Mojstra je predvsem zanimala popolna usklajenost med barvami, oblikami in svetlobo, ki kar žari z njegovih slik. Tako se je skozi 60 let svojega ustvarjanja pogosto vračal k nekaterim motivom, recimo k ženskim figuram in tihožitjem, in jih na novo oblikoval, vedno pa ga je zanimal tudi odnos med interierjem (intimo) in zunanjim svetom.

Kdo je torej bil ta Picassov tekmec?

Rojen je bil leta 1869 v Franciji. Sprva je študiral pravo, vendar si je pri dvajsetih premislil in šel za slikarja.

Henri Matisse, Avtoportret, olje na platnu, 1900. To delo je nastalo na prehodu v novi, bolj barviti slog. Po smrti svojega mentorja Gustava Moreaua je pristal v precej negotovi situaciji, vendar je kmalu začel raziskovati nove možnosti.

Navdušila sta ga francoski simbolizem in impresionizem (pri motivih so prevladovala tihožitja in krajine), dokler ni naletel na dela Vincenta van Gogha in Paula Cezanna. Legenda pravi, da so ga tako prevzela, da je popolnoma spremenil svoj slog.

Henri Matisse, Tihožitje z zeleno omarico, olje na platnu, 1928. Zelo očiten je vpliv del Paula Cezanna, saj se je ob določenih trenutkih vračal k njemu po navdih. Slika je bila razstavljena na Jesenskem salonu leta 1929 in je prejela odlične kritike.

Ker je bil mojster strašno dovzeten za različne vtise, sta kasneje (po 1906) nanj vplivali še afriška in islamska umetnost.

Henri Matisse, Alžirka, olje na platnu, 1909.

Preizkusil se je tudi kot profesor slikanja: krajši čas je poučeval v lastni privatni šoli.

Umrl je leta 1954 v Franciji.

Razstava obiskovalca popelje vse od začetkov mojstrovega ustvarjanja, preko fauvizma pa vse do njegovih zadnjih del - kolažev. Matisse sicer velja za začetnika fauvizma. Več o fauvizmu lahko prebereš tu: https://gledalkaja.blogspot.com/2022/09/fauvizem-nadaljevanje-clanka-o-henriju.html

Zanimivo, ob koncu življenja sta tako Matisse kot na začetku omenjeni Picasso živela na Azurni obali in sta bila skorajda soseda. Picasso je zelo rad hodil po obiskih, ampak kaj, ko so se ga prijatelji-umetniki izogibali. Znan je bil namreč po tem, da je namenoma zašel v ateljeje in tam preučeval dela svojih prijateljev, potem pa jih na svoj picassovski način ponotranjil in naredil za svoje. Matisse se ga je tudi zato izogibal, sicer pa je ob koncu življenja imel dosti zdravstvenih težav in mu je odmaknjenost od sveta prijala. Raje kot slikanja se je v tem času lotil kolažev, ki pa so tudi predstavljeni v Budimpešti. S kolaži se mu je pravzaprav odprl nov način ustvarjanja, ko je papir, prebarvan z gvašem, s škarjami obrezal in nato s pomočjo pomočnice (in življenjske sopotnice) sestavljal različne variante.

Na daleč se lahko zdi, da gre za vitraže, vendar to ne drži – to so monumentalni kolaži.

Henri Matisse, Oceania, Nebo, sitotisk na platnu, 1946.

Na razstavi so na ogled tudi originalni grafični listi in avtorska knjiga z naslovom Jazz (1947), ki jo je oblikoval z izrezki iz gvaš papirja in besedili, ki jih je prispeval sam. Gospod je bil resnično aktiven na mnogih umetniških področjih!