V prejšnjih dveh prispevkih (prvi del in drugi del) smo naredili
uvod v sliko Pivka absinta avtorja Edgarja Degasa in se dotaknili možnih
interpretacij, danes pa nadaljujemo in naredimo zaključek.
Moja interpretacija slike temelji
na vsesplošnem občutku osamljenosti in melanholije, ki veje iz slike, in tudi
nekakšnega občutja utesnjenosti. Ženska na sliki daje vtis neskončnega čakanja.
Kot da čaka, da se bo nekaj zgodilo, pa se ne zgodi čisto nič novega, kar bi
prekinilo ta nepremični prizor čakanja. Na tem mestu se ne zdi pomembno vedeti,
če se moški in ženska poznata ali pa le po naključju sedita skupaj. Oba sta
namreč osamljena in delita iste občutke. Na tej sliki ne slišimo glasbe, tako
kot se jo da slišati na drugih Degasovih slikah, ki ponazarjajo družbo v
kavarnah, in tudi ni nobenih pogovorov. Čista tišina je v tem prostoru, vse,
kar se zasliši na vsake toliko, je žvenketanje kozarcev za pultom. Mi,
gledalci, ki gledamo ta prizor, smo postavljeni v vlogo »vohljača«, ker
spremljamo dogodek tako, da nas osebi ne vidita, ker sta zatopljena vsak v
svoje misli.
Slika ostaja zanimiva zaradi
neskončnih možnosti interpretacij, hkrati pa izgubi čar, čim se začnemo bolj
poglabljati vanjo in analizirati sleherno podrobnost.
Slika je omadeževala čast
obeh naslikanih oseb in Degas je bil primoran javno povedati, da osebi nista
alkoholika, zato da je lahko opral njuno čast. Nasploh mu ni bilo povšeči, da
se je toliko govorilo o njegovi sliki, še posebej v angleških časopisih, kjer so
se razvneli pravi dvoboji med zagovorniki in nasprotniki slike. Bil je tudi
proti novemu poimenovanju slike, kot jo poznamo danes.
Tudi slikar Edouard Manet je
preučeval nočno življenje v kavarnah in poskušal prikazati nasprotja med
ljudmi. Dve leti za nastankom slike Absint
je naslikal sliko V kavarni (1878).
Edouard Manet, V
kavarni, 1878, zbirka Oscarja Reinharta, Winterthur.
Na Degasovo sliko nas spomni
predvsem po načinu, kako so osebe upodobljene – so neodvisne ena od druge,
četudi so postavljene skupaj oziroma ena ob drugi. Njihovi pogledi so večinoma
zazrti nekam stran, nekam, kamor gledalec ne vidi, saj je slika omejena z za
gledalca ostro in nelogično odsekanim desnim robovom, ki je sicer značilen za
Degasove slike. Za njimi so prikazane osebe, ki sedijo za sosednjo mizo, a
njihovih obrazov ne vidimo, saj je tudi levi rob slike ostro odrezan.
Prvo, kar opazi gledalec, je
ženska, ki je postavljena v ospredje. Gleda v našo smer in se prijazno smehlja.
Za njo opazimo lepo oblečenega moškega, ki pa gleda drugam oziroma v isto smer
kot ženska, ki sedi za njim. Ne vemo, kam gledata, saj je, kot sem že zapisala,
desni rob slike odrezan in si zato ne znamo predstavljati, kaj se dogaja. Obe
osebi, ki sta bližje nam, imata pred seboj na mizi vrčka piva.
Slika Pivka absinta je bila navdih za nastanek Manetove slike, slikar pa je uporabil
isti ženski model kot Degas, se pravi Ellen Andrée, o kateri sem pisala že v prejšnjih člankih. Moški zraven nje je
prijatelj impresionistov Henri Guérard, ki se je kasneje poročil z Manetovo
vajenko Evo Gonzalès, in je na tej sliki nekako prevzel vlogo Marcellina
Desboutina. Ker je Manet sliko naredil kasneje, lahko opazimo tudi spremembo:
na Degasovi sliki sta osebi oblečeni v revna in ponošena oblačila, tu pa
predstavljata bogatejši družbeni razred s svojimi novimi bogatimi oblačili. In
skupaj z njunimi novimi bogatimi oblačili se zdi, da se spremeni tudi njuno
počutje. Ellen se zdi zadovoljna in kaže zanimanje za okolico. Zazdi se nam, da
Manet nadaljuje s študijo oseb, ki jo je začel Degas: medtem ko ju je Degas postavil
v pusto in revno okolje, kjer sta nesrečna, ju je Manet postavil v bučno in
bogato okolje, kjer pa se njuno počutje spremeni. Prikazal je drugačno kavarno
kot Degas.
Leta 1927 je ameriški slikar Edward Hopper pod vplivom Degasove Pivke absinta naslikal sliko z naslovom Avtomat. Tako kot na večini njegovih slik je tudi na tej neizogibno vzdušje osamljenosti. Gledalcu je prepuščeno, da si sam postavlja vprašanja v zvezi z naslikanim in da sam določi zgodbo. Slika predstavlja z močnimi lučmi osvetljen prostor. »Avtomat« je beseda, ki je v Združenih državah Amerike dolgo časa označevala kavarne, kjer so si ljudje s hrano lahko postregli sami. Ženska, ki je postavljena za mizo v kavarni, je sama. Njen pogled je usmerjen v skodelico pred njo. Deluje nam zamišljena in morda tudi žalostna.
Edward Hopper, Avtomat,
1927, Des Moines Art Center, Des Moines.
Čar te slike (in drugih
omenjenih) je ravno v tem, da ne vemo ničesar in da lahko v nedogled
sestavljamo zgodbe, da ženski pripisujemo takšne in drugačne lastnosti in si
zamišljamo, zakaj nam daje občutek melanholije. V tem nas spomni na Pivko, kjer se tudi Degas ni izrekel o
vsebini svoje slike in je zato podvržena različnim interpretacijam. Hopper nam
na sliki Avtomat pomaga le s tem, da
ženska v nas zbudi sočutje in bi jo radi razumeli. Postavi nas torej na njeno
stran, medtem ko se za Degasa zdi, da
tega ni naredil.
Konec.
Komentarji