Bralec se bo spomnil prejšnjega prispevka (dostop do prvega dela članka), kjer sem naredila uvod v sliko Edgarja Degasa z naslovom Pivka absinta. Danes nadaljujemo s študijo.
Edgar Degas, Pivka absinta, 1876, Musée d’Orsay, Pariz.
Absint – nevarna pijača
Popularnost absinta se je začela že skoraj takoj s prihodom v Evropo. Leta 1830 so ga namreč francoske čete iz Alžirije, kjer so ga uporabljali kot zdravilo proti vročini in drugim boleznim, prinesle v Pariz. Kmalu se je razširil tako med pariškim meščanstvom kot tudi med preprostimi ljudmi, saj je bila ostala alkoholna pijača, kot je recimo vino, takrat zelo draga in si je ni mogel privoščiti vsakdo. Listi pelinkovca dajejo sicer nenavaden in za nekatere neprijeten, grenak okus, a zaradi močne vsebnosti alkohola (tudi do 80%) se je priljubila mnogim. Za svojega so ga kmalu vzeli tudi umetniki. Seveda je bila večina med njimi deležna zgražanja, še posebej, ko so upodabljali pivce absinta, kajti četudi je bil zelo razširjen med ljudmi, ga mnogi niso sprejeli, saj je veljal za strup in za nekaj nemoralnega. Med umetniki je veljal kot nekaj, kar naj bi jih spravilo na drugo raven in jim dalo še dodatnega zagona in idej za ustvarjanje. Najbolj znan med pivci naj bi bil slikar Toulouse–Lautrec, za katerega je rečeno, da naj bi njegove slike same ponazarjale absint.
Kmalu se je pijača razširila v Anglijo, kjer pa je tako kot v Franciji dobila tudi svoje nasprotnike. Mnogi so absint oziroma pelinkovec poimenovali kar »francoski strup«.
Na začetku 20. stoletja so pijačo v Franciji, Angliji in drugih evropskih deželah zakonsko prepovedali. Iz praktičnih razlogov so se za to zavzeli tudi pridelovalci vina, saj so v času, ko se je uporaba absinta razširila, izgubili veliko strank. Privrženost zakonu so zagovarjali tako, da so trdili, da absint povzroča zasvojenost (se pravi alkoholizem) in družbeno nestabilnost.
Spornost slike Pivka absinta
Degas je sliko Pivka absinta razstavil na drugi impresionistični razstavi leta 1876. Kupil jo je angleški zbiralec Henry Hill. Hranil jo je pod naslovom Skica iz pariške kavarne. Leta 1892 so jo pri dražbeni hiši Christie's v Londonu postavili na dražbo pod naslovom V kavarni. Bila je popljuvana in osovražena ter prodana za zelo majhno vsoto denarja. Naslednje leto so jo razstavili v Galeriji Grafton, kjer pa so jo nalašč poimenovali Absint oziroma Pivka absinta in s tem poudarili njeno spornost oziroma tisto, kar je ljudi najbolj motilo. Po pričakovanjih so se ljudje res zelo čustveno odzvali. Puritanske Angleže, ki niso bili pripravljeni na takšen prizor, je slika tako zelo zmotila, da so jo postavili kot vzor nemoralnosti, poosebljene vulgarnosti in nečednost. Lastniku Arthurju Kayju je slika sicer bila všeč, a proti močnim negativnim kritikam se ni mogel boriti dolgo. Sliko je moral prodati, da je lahko ohranil svoj sloves.
Kaj pa je pravzaprav bilo tako sporno na sliki? Predvsem sporno je bilo zanje, da je ženska v kavarni očitno sama, brez družbe, in da v javnosti pije takšno pijačo kot je absint. Zanje je bil to očiten znak, da je Ellen prostitutka, ki čaka na svojo stranko. Na njenem obrazu naj bi prebrali vso njeno nesrečno preteklost, ki jo je pripeljala do tega trenutka sedaj. Pri tem seveda ni pomagal provokativni naslov slike, ki je le še poudaril nemoralnost.
Druga interpretacija pravi, da naj bi slika bila kritika takratne družbe in naj bi bila proti-reklama pijači absint. Degas naj bi zavestno želel opozoriti na problem alkoholizma, ki se je razširil v pariški družbi. Po mnenju teh ljudi naj bi Degas bil moralist, ki je nalašč izbiral takšne teme za svoje slike, kjer je lahko izražal svoje zaničevanje do ljudi, ki so se gibali v takšnih družbah. Podvrženost absintu je prinašala človeku osamljenost ter odmaknjenost in prav to naj bi Degas prikazal na svoji sliki.
Še ena izmed interpretacij pravi, da namen slike ni »biti študija problema alkoholizma, kot so menili takratni konzervativci, temveč svojevrsten prikaz impresionističnega načina življenja, naslikan z izredno občutljivostjo in s spretnim ter prodornim dotikom.« Prav tako naj se Degas ne bi opredelil do naslikanih oseb. Obstaja torej veliko teorij, a kaj natanko je Degas želel povedati s to sliko, ne bomo nikoli izvedeli, saj je Degas sam nikoli ni komentiral.
V prihodnjem članku bomo še več povedali o možnih interpretacijah in sliko primerjali z drugimi deli iz sveta umetnosti. Se kmalu spet beremo!
Daniel Catton RICH, Edgar-Hilaire-Germain Degas, New York 1951.
Komentarji