Ob
omembi imena Edgar Degas verjetno vsi najprej pomislimo na malo morje
njegovih baletk. Baletke so prikazane kot
nekaj nežnega in skoraj eteričnega, vendar Degas velikokrat prikaže tudi bedo,
ki se skriva v zaodrju. Njegove najbolj znane slike se dotikajo dogodkov iz
takratnega vsakdanjega francoskega življenja, tako revnih kot bogatih ljudi.
Danes bomo spoznali eno njegovih manj znanih slik, ki je v času, ko se je prvič
pojavila na razstavah, sprožila veliko polemik. Članek bo objavljen v treh delih.
Edgar Degas, Pivka absinta, 1876, Musée d’Orsay, Pariz.
Gre za sliko, imenovano Pivka absinta. Ni znano, od kod točno je Degas dobil navdih za nastanek te sporne slike. Morda od svojega znanca, pisatelja Emila Zolaja, ki je napisal roman z naslovom Beznica, kjer govori o pijači kot o »skušnjavi in utehi v življenju revnih.«[1] Obstajajo pa tudi viri, ki pravijo, da je Degasova slika tista, ki je dala navdih Zolajevemu romanu, ki je sicer izšel leta 1877, se pravi leto za tem, ko je Degas naslikal to svojo znamenito sliko.
V sredino sliko je postavljena sedeča ženska, na njeni desni strani pa sedi moški. Gre za Degasova prijatelja, ki sta bili v tistem času precej znani osebnosti. Ženska je bila znana igralka Ellen Andrée (1857 – 1925), ki je delala v Théâtre des Variétés. Slovela je po svojih nastopih v dramah Henrika Ibsna. Pozirala je mnogim slikarjem, ki pa so jo ponavadi upodabljali bolj veselo in v vedrejših motivih, kot jo je tu upodobil Degas.
Ellen Andrée, model
Moški zraven Ellen je Marcellin Desboutin (1823 – 1902), Manetov in Degasov tesni prijatelj, ki je skupaj z njima zahajal v znano pariško kavarno, poimenovano La Nouvelle Athènes. Tudi sam je bil slikar in graver. Bil je iz plemenite družine, a je zakockal ves svoj denar. Reven, a s plemiškim nazivom, je potoval po Evropi in se družil z raznimi pomembnimi ljudmi svojega časa. Tako kot Ellen je bil tudi on model mnogim slikarjem, kar mu je seveda pomenilo dodaten vir zaslužka.
Marcellin Desboutin, Avtoportret, 1879.
Ellen Andrée in Marcellin Desboutin v zadnjem planu slike sedita za eno mizo in ob tem delujeta zelo stisnjena (kot da je prostora zelo malo), a ne kažeta medsebojne naklonjenosti in pravzaprav izgledata, kot da se ne poznata in ne vesta, da sta v družbi drugega. Ellen gleda naravnost predse, a njen pogled ni usmerjen v neko točko, temveč je zasanjan, zamišljen, kot da bi bila z mislimi nekje drugje in ne v tem prostoru ob moškem, ki ji ne posveča nikakršne pozornosti. Pred seboj ima kozarec z absintom. A koga pravzaprav predstavljata ta ženska in moški? Če sodimo po njenih revnih oblačilih, kjer najbolj do izraza pridejo ponošeni čevlji in star klobuček, lahko rečemo, da je bila včasih premožna, potem pa se je zgodilo nekaj, kar je prekinilo njeno blaginjo in si zato že dolgo ni ničesar kupila. Morda je Degas prikazal bedo, povezano z odvisnostjo od alkohola.
Kompozicijo naj bi Degas namenoma naredil takšno, da se nam zdi nenavadna. Spodnji levi plan slike je neprijetno prazen. Postavil je le del mize, ki jo vidimo tako, kot da sedimo ob njej in da preko te mize gledamo par nasproti nam. Ta praznina naj bi ponazarjala praznino, ki jo čuti ženska v sebi (ta praznina naj bi bila seveda posledica alkohola). Dejansko lahko vidimo na tej sliki cik-cak kompozicijo, ki jo je Degas rad uporabljal. Pogled nas od mize, ki je pred nami, popelje preko časopisa, ki je zložen v rolo, in je postavljen tako, da dve sosednji mizi povezuje med sabo. Pogled pa nato že doseže sosednjo mizo, kjer je postavljena steklenica z vodo in nato končno do mize, kjer sedita nesrečna lika. Ta sta zelo grobo potisnjena na desni rob slike, tako da se v nas zopet naseli neprijeten občutek, kot da ne želita biti tam in kot da bi se zavedala, da ne sodita v to okolje. S takšnim cik-cak pogledom doseže Degas pravzaprav igro bližine in oddaljenosti oziroma poglobljenost prostora. Kavarna, v katero sta osebi postavljeni, je že omenjena kavarna La Nouvelle Athènes.
Zdi se, da je slika grobo odsekana, še posebej desna stran, kjer je Desboutin, ki je postavljen na Ellenino levo stran. Z rokama je Desboutin naslonjen na mizo, pogled pa ima usmerjen nekam na svojo levo stran, a ker je slika odrezana, ne vidimo, kam (oziroma kaj ali koga) gleda. To, da sta obe osebi postavljeni na desno stran slike in ne v sredino, je vsekakor vpliv japonskih grafik, ki so izredno vplivale na to generacijo slikarjev s svojimi kompozicijami in perspektivo. Slika bi lahko bila žanrski prizor, ki bi ga lahko označili za »tipično naturalističnega zaradi motiva, kompozicije in razpoloženja, v katerem igra ogledal odseva žalostno sivo svetlobo.«[2]
O tem, zakaj je absint tako nevarna pijača, pa prihodnjič.
- - -
Anne ROQUEBERT, Degas, Ljubljana 1994.
Komentarji