Umetniška zbirka Kroples (razstava v Narodni galeriji)

 

V Narodni galeriji je na ogled košček zbirke iz doma družine Kropušek. Prav res, iz doma. Umetnine z družino namreč sobivajo v njihovem domu in ne samevajo nekje v kleti ali pa na podstrešju. V Narodni galeriji je razstavljenih več kot 60 del, ki lepo dopolnjujejo stalno zbirko naše največje kulturne ustanove.

Name, umetnostno zgodovinarko, naredijo največji vtis slika Ivane Kobilca, zgodnja dela Zorana Mušiča, ki se jim je avtor menda odrekel, vse razstavljene slike Gojmirja Antona Kosa in Riharda Jakopiča.

Že postavitev razstave (avtor postavitve je Ranko Novak, stalni zunanji sodelavec galerije) se komu lahko zazdi nenavadna. Postavljena je kronološko, a tudi po motivih, in malo spominja na labirint. 

Že na samem začetku nas pozdravi ime zbiratelja.

Najprej se zaustavimo pri krajinah Marka Pernharta in Antona Karingerja (prva pol. 19. stol.), nato pri realizmu (Ferdo Vesel, Ivana Kobilca, Ivan Grohar) in vesnanih (Gvidon Birolla, Hinko Smrekar, Maksim Gaspari). V velikem številu so razstavljeni slovenski impresionisti in sicer z zelo raznolikimi motivi, od krajin in tihožitji do žanrov in portretov. Iz časa med obema vojnama imamo slovenske umetnike, ki so študirali v Zagrebu in v Pragi. Pa osvetlimo nekaj biserov z razstave.

Ivana Kobilca, Podoba starke z rdečo ruto, olje na platnu, 1887.

Ivana Kobilca je sliko naredila v Münchnu, to je le leto pred tem, ko je naslikala znamenito Kofetarico. To je bil čas, ko so bavarski slikarji črpali navdih pri baročnem mojstru Rembrandtu (govorim seveda o izboru temnih barv, o chiaroscuru in natančni upodobitvi obraza). Popularne so bile tovrstne »študije« obrazov, ki niso prav nič olepšani, temveč so podani zelo realistično in zares zelo natančno. Ko boste stopili bližje, boste videli praktično vsako gubico.

Rihard Jakopič, V modri sobi, olje na platnu, 1922.

Najbolj barvita dela na razstavi so gotovo Jakopičeva. Slika V modri sobi je menda nastala kot nehoteni pendant portretu Lize Levar, žene opernega pevca in igralca Ivana Levarja. Jakopič je gospo Levar menda portretiral daljši čas in ker je bilo sedenje in poziranje naporno, sta delala pavze, da si je gospa malo odpočila. Jakopič je ta čas izkoristil zato, da je v sosednjem modrem salonu slikal varianto njenega portreta, ki ni nastal po njenem naročilu. Slika navdušuje z naborom modrikastih odtenkov in pastoznimi nanosi.

Na steni nasproti pa je najti majhno študijo svetlobe in sence (26 x 17 cm). Žena, ki ji obraz pokriva modri klobuk, se sprehaja po travi. Strokovnjaki postavljajo sliko ob bok Jakopičevim slikam Med bori in Med gabri (obe sta v stalni zbirki Narodne galerije), ko je "belo ženo" postavil, da tava kot izgubljena med drevesi (o Jakopičevih belih ženah je pisala Beti Žerovc v knjigi Slovenski impresionizem). Na naši sliki se mojster osredotoči samo na ženo. V ozadju je sicer videti drevesa, a slikarja bolj zanima pronicanje svetlobe skozi njihove krošnje, ki se nato v lisah kaže na obleki. Sliko morate nujno pogledati od daleč!

Rihard Jakopič, Na travniku, olje na platnu, 1902.

Slikar Gojmir Anton Kos spada med naše najplodovitejše in najuspešnejše umetnike druge pol. 20. stoletja. Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Zagrebu, v Berlinu pa še notranjo arhitekturo. Ob slikanju je kruh služil s predavanji, sprva na tehniški šoli, kasneje na ljubljanski akademiji. Njegove slike se lahko zazdijo kot nekakšni slikarski eksperimenti, kjer se pogosto giblje med oprijemljivo figuraliko in hkrati abstrahiranostjo (pod vplivom kubizma Georgesa Braqua ter Paula Cezanna). 

V njegovem opusu me najbolj navdušujejo prav tihožitja, ki jih pogosto najdemo tudi na stalnih zbirkah najpomembnejših slovenskih kulturnih inštitucij (recimo v Moderni in v že omenjeni Narodni galeriji). Motivi so bolj ali manj podobni, le po izboru barve in predmetov se razlikujejo. Tudi na Kroplesu najdemo podobno sliko, a sama uporaba (nanos) barve me je tako navdušila kot že dolgo nič. 

Gojmir Anton Kos, Pisane posode II, olje na platnu, 1963.

Podobno doživljam sledečo sliko, kjer se vedno znova čudim tako prepričljivo na platnu ujet trenutek dneva, ko je sonce nizko, in ne morem si pomagat, da ne bi videla odmev čudovitih macchiaiolov:

Gojmir Anton Kos, Hiše v soncu II, olje na platnu, 1968.

Zoran Mušič se v svojem opusu pogosto vrača k istim motivom, pomislimo na konjičke in osličke ter na krajine. Tudi k tihožitjem z ribami in sadjem se je vračal, a le v njegovem predvojnem obdobju najdemo cvetlična tihožitja.

Zoran Mušič, Tulipani, olje na platnu, 1940.

Zoran Mušič, Šopek, olje na platnu, 1940.

Zbirka je naravnost čudovita. In čudovito je, da se tudi zbiratelj g. Stane Kropušek, zaveda, kakšno bogastvo je zbral okoli sebe: "Ta zbirka je nastala zaradi neomajnega prepričanja, da je slovenska umetnost neizmerno dobra in čudovita." 

Razstava bo na ogled do 14. julija 2024.

* Več o društvu Vesna: https://gledalkaja.blogspot.com/2021/10/drustvo-vesna.html

* Več o Hinku Smrekarju: https://gledalkaja.blogspot.com/2021/08/prvi-del-razstave-hinka-smrekarja-v.html

* Zoran Mušič in Neodvisni: https://gledalkaja.blogspot.com/2022/05/razstava-izven-okvirja-v-cankarjevem.html   in  https://gledalkaja.blogspot.com/2021/10/razstava-vezi-zagrebska-likovna.html