Prvi del razstave Hinka Smrekarja v Narodni galeriji

 Kot vidite, se to poletje v Ljubljani dosti dogaja. Na mojem blogu sem vam priporočala že kar nekaj razstav: fotografski razstavi na temo slovenske osamosvojitve: Žnidaršič in Živulović, Tihomir Pinter in njegovi portreti slovenskih likovnih umetnikov ter Perceptron Tobiasa Putriha, danes pa naj dodam še en predlog za obisk.

Verjetno ena bolj zanimivih razstav letos je že prejšnji mesec odprla vrata. V Narodni galeriji so se odločili, da bodo kar v dveh delih predstavili dela Hinka Smrekarja, tako obsežen je namreč njegov opus. Tako bo prvi del na ogled med 8. 7. 2021 in 3. 10. 2021 in se bo naslanjal na obdobje med letoma 1902 in 1917, drugi del pa bo med 27. 10. 2021 in 13. 2. 2022 in bo predstavil dela, nastala med letoma 1918 in 1942. Kdo je Hinko Smrekar? Zakaj je pomemben za slovenski narod? Ali je njegov opus relevanten ali pa bi ga bilo bolje pustiti v preteklosti? Naj bo ta prispevek uvod k razstavi, ki jo morate nujno obiskati, da si ustvarite lastno mnenje o njem. 

Rojen je bil 1883 v Ljubljani v revni kmečki družini. Že kot otrok je menda čečkal kjerkoli je že imel priložnost: po omarah, po stenah, vratih, … Zato je zanimivo, da se po maturi, ki jo je opravil z odliko, ni odpravil študirati slikarstva, ampak ga je bolj zanimala medicina. No, na koncu medicine vseeno ni študiral, ampak se je zaradi razpisane štipendije raje odločil za pravo. Tik pred državnim izpitom je nato naredil nekaj nenavadnega – umaknil je prijavnico, prodal vse študijske knjige in se vpisal na tečaj risanja v Muzeju za umetnost in obrt na Dunaju (na Dunaju se je tudi pridružil društvu Vesna - o njem več tu: Društvo Vesna). Smrekar je tečaj risanja kmalu opustil in pravzaprav nikoli ni bil deležen formalne slikarske izobrazbe, v veliki meri je bil torej samouk. Skoraj vse življenje je umetnik trpel za nevrastenijo ali bolje, sindromom kronične utrujenosti. Zanj so značilni predvsem glavoboli, razdražljivost, nespečnost, upad delovne storilnosti, bolečine v mišicah.

   

Avtoportreta z značilno kapljo na konici nosu.

Eden redkih resnih avtoportretov.

Na razstavi je okoli 160 del. Najdemo diplome, naslovnice knjig, ex librise, ilustracije za raznorazne revije in knjige, ilustrirane dopisnice in razglednice, pa tudi grafike. 

 

Levo: naslovnica Martina Krpana (1917), desno: grafika Za duše (1915). Smrekar je naredil kar nekaj motivov s fantazijsko tematiko, črpal pa je tudi iz slovanske ikonografije (čarovnice, škrati, vile...). Tako ni čudno, da nas kakšne ilustracije lahko morda spomnijo na Henryja Fuselija ali Hieronymusa Boscha.

Na razstavi je lepo število razglednic. Marsikatera je bila izdelana za vojake, da so lahko pisali domov. 

Njegovo najbolj znano delo so gotovo igralne karte – navadne igralne karte (Slava in Primorka) in karte za tarok. Ilustracije za karte je naredil v letih 1910 in 1912. Na kartah je upodobljena izključno slovanska motivika (šege, navade, narodna noša), zato karte so karte imenovane tudi slovanske karte. S kartami, ki so jih izdelovali v Ljubljani, so želeli konkurirati avstrijskemu Piatniku, vendar se to nikoli ni uresničilo. So pa bile iz Ljubljane poslane po vsem slovanskem svetu. Igranje teh kart so prepovedali leta 1916 – to je bil še čas, ko smo bili Slovenci pod Avstro-Ogrsko in tako se nikakor se ni spodobilo, da bi se v javnosti in doma pojavljale karte z motiviko, ki trka na narodno zavest in na nek način hujska narod proti cesarju.

Igralne karte.

Delo, ki izstopa na razstavi, je po mojem mnenju satira iz leta 1913. Razstavljena je bila v dveh delih v izložbi Schwentnerjeve hiše, in sicer je v osmih slikah predstavljala veleizdajalce Avstro-Ogrske (vohuni, ki so poročali o bentenju čez cesarja ali igranju prepovedanega slovanskega taroka, so bili vsepovsod, zato se je Smrekar – seveda – pohecal iz tega). Satiri sta bili očitno zelo sporni, saj sta bili že naslednji dan umaknjeni iz izložbe. Samo poglejte, kako duhovito je pokomentiral!

"Videl sem celo, da je nežen enoleten otrok z ihto raztrgal zemljevid Avstro-Ogrske na drobne kosce. Predlagam, da se celo družino aretira!" 

Na razstavi je tudi lepo predstavljeno sodelovanje Hinka Smrekarja in Ivana Cankarja. Nista bila le "poslovna partnerja", temveč sta postala prava prijatelja. Smrekar je pod Cankarjevim vplivom postajal vedno bolj kritičen, kar se je seveda kazalo tudi v karikaturah. »V Cankarju ni našel le osebnega prijatelja, ampak predvsem sorodno dušo. Ob tem se je rodila nova ustvarjalna sila – umetnost brez laži, lepih besed in hinavščine in z jasnimi predstavami o človeških vrednotah. Družbeno angažirana in borbena umetnika sta bila brezkompromisna pri iskanju resnice. Bistvo njunih del ni toliko satira kot globoka izpoved in obračun z družbo,« tako so zapisali v katalogu, ki je izšel ob razstavi. V Smrekarjevem opusu pogosto zasledimo karikiran avtoportret (avtokarikaturo) s podaljšanim nosom, na koncu katerega se vleče dolga kaplja. Od kod ideja za to? Pravzaprav je krivec Ivan Cankar, ki je na začetku njunega poznanstva napisal povest o Smrekarju in njegovem dolgem nosu, Smrekarja pa je to navdihnilo, da je odtlej svojo podobo stopnjeval še s kapljo na koncu.

 

Razstava ne samo, da odlično predstavi del Smrekarjevega opusa, temveč oriše tudi politično in kulturno dogajanje tistega časa, spomni nas na pomembne osebnosti tistega časa (poleg že omenjenega Cankarja vidimo še Ivana Hribarja, Antona Aškerca, Zofko Kveder in Vido Jeraj, Maksima Gasparija, Ivana Groharja, Otona Župančiča, Frana Saleškega Finžgarja, ter opomni na marsikatero, ki je danes morda že pozabljena.

 

Na razstavi je vse polno nekih komentarjev - seveda preko karikatur - na dejanja ljudi, ki so zaznamovali tisti čas.

 

Smrekar je Jakopiča sprva zelo spoštoval, vendar je kmalu ugotovil, kakšna egocentrična osebnost je, zato ga je na karikaturah pričel upodabljati kot Boga Očeta, kot tistega, ki določa, kaj slovenska umetnost je in v katero smer naj gre.

Toplo vam priporočam voden ogled ali pa vsaj avdiovodnik, saj na razstavi ne boste našli napisov (življenjepisa, časovnice). Kdor bo torej prišel na razstavo, naj si že prej prebere vsaj osnove o Smrekarjevem življenju.

Ob koncu še moje opažanje: Hinko Smrekar je še kako relevanten in njegovo delo je nujno treba obuditi iz pozabe in ga osvetliti, ozavestiti. Čeprav je ustvarjal v drugačnih časih, na žalost opažamo, da so nekatere stvari še vedno iste. Govorim seveda o pogoltnost, nepoštenost in drugih slabih človeških lastnostih, ki jih je treba javno zasmehovati. Skrajni čas je že, da se človek iz svojih napak tudi nekaj nauči. 

Katalog Hinko Smrekar je izšel v dveh delih. V prvem je predstavljen čas, v katerem je mojster ustvarjal, življenje ter delo, v drugem delu pa so navedene vse evidentirane umetnine z bibliografijo in seznam razstav.

Članek je kot recenzija razstave v krajši in spremenjeni obliki objavljen v septembrski številki Kraljev ulice.