Razstava Izven okvirja: Razstava umetnosti tridesetih let v Cankarjevem domu

Kaj se skriva izven okvirja? Življenje!

Kakšno življenje so med obema vojnama živeli mladi umetniki, ki so končali zagrebško akademijo, pa bo moč izvedeti v tem članku. V zadnjih letih se spet malo več govori o Klubu neodvisnih. Leta 2021 je bila v Zagrebu razstava o povezavi med slovenskimi študenti in akademijo v Zagrebu, ta razstava je v nekoliko spremenjeni obliki nato gostovala konec leta 2021 v Galeriji Božidarja Jakca, zdaj pa je v malenkost spremenjeni obliki prišla še v Galerijo Cankarjevega doma v Ljubljani. Na ogled je okoli 70 del, od tega jih je 29 predstavljenih prvič.

Neodvisni oziroma Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov je deloval med obema vojnama (1937-1941) in je štel kar 14 članov. To so bili študentje že omenjene zagrebške akademije, na kateri so poučevali znameniti umetniki Ivan Meštrović, Ljubo Babić in Vladimir Becić. V klub so se povezali zaradi razmer: lažje je bilo razstavljati v skupini kot pa samostojno (v zgodovini poznamo podobne primere recimo s Salonom zavrnjenih, morda pogojno štejemo tu tudi Secesijo) in lažje je bilo tudi plačevanje stroškov, ki so nastali ob postavljanju razstav. Neodvisni so bili ne samo poslovni partnerji, temveč so gojili tudi dobre medsebojne odnose. Med ključnimi osebami iz sveta kulture so si izbrali podpornike, ki so kupovali njihova dela bodisi zase bodisi za kulturne inštitucije: Fran Windischer (ustanovitelj Narodne galerije), France Stele (utemeljitelj umetnostne zgodovine na Slovenskem), Ivan Zorman (direktor Narodne galerije), Izidor Cankar (ustanovitelj Moderne galerije). Prirejali so tudi plese z živo glasbo, kjer so zbirali denar za ekskurzije in štipendije v Franciji in Španiji.

Na razstavi sta na ogled vabili na plesa, ki ju je organiziral Klub neodvisnih.

Povezali so se tudi z Rihardom Jakopičem in v Paviljonu leta 1936 prvič razstavljali (šele naslednje leto pa je bil Klub neodvisnih tudi uradno ustanovljen). Prve razstave so bile dobro sprejete, kritike so bile pozitivne, so se pa ti kaj kmalu začeli spraševati, kakšna je prihodnost slovenske umetnosti. Namreč: že od začetka 20. stoletja, ko smo Slovenci še pod Avstro-Ogrsko in so težnje po združitvi južnoslovanskih narodov v eno državo vse močnejše, se pojavlja vprašanje nacionalnega v umetnosti (o društvu Vesna, katerega član je bil tudi Hinko Smrekar sem že pisala: https://gledalkaja.blogspot.com/2021/10/drustvo-vesna.html; kasneje se pojavlja tudi v povezavi s slovenskim impresionizmom). Neodvisni imajo drugačen, lahko bi rekli svež pristop k temu vprašanju: pristopajo samostojno in subjektivno. Razmišljajo, da je k vsakemu motivu treba pristopati različno (govorimo o potezi, pastoznih nanosih barve). Akt je drugačen motiv kot krajina in ta je spet drugačna od portreta. Slike torej morajo biti različne tudi po tem, kakšne krajine recimo delamo: štajerska pokrajina je seveda drugačna od kraške. Pri tem s pridom uporabljajo različne načine grajenja slike in tako od slike do slike ustvarjajo različna vzdušja.

Krajina je motiv, h kateremu so se Neodvisni v tridesetih letih prejšnjega stoletja najpogosteje vračali.

Razstava je pregledna in lepo predstavi vsakega izmed umetnikov. Prevladujejo slikarji, pet pa je kiparjev: Frančišek Smerdu, Boris in Zdenko Kalin, Nikolaj Pirnat in Karel Putrih. Slednji je skupaj s slikarjem Stanetom Kregarjem študiral v Pragi in ne v Zagrebu, a so se z mladimi umetniki dobro poznali, zato ni bilo ovir, da se klubu ne bi pridružila.

Pa pobližje poglejmo nekaj znanih in manj znanih članov!

France Pavlovec (1897 – 1959) sicer pripada malo starejši generaciji, šele po prvi svetovni vojni se je lahko vpisal na slikarstvo na akademiji. Na razstavah na Slovenskem, ki so jih Neodvisni prirejali, je bil zelo dobro sprejet, zato so bili presenečeni, ko so razstavljali leta 1940 v Zagrebu in Pavlovec ni doživel pričakovanega uspeha.

V opusu Franceta Pavlovca prevladujejo krajine, nekaj pa najdemo tudi tihožitja.

Po obisku Pariza se v opusu Maksima Sedeja (1909 – 1974) zgodi zanimiv preobrat, ko se iz javnega življenja raje obrne v zasebno sfero, in tako postane vodilni umetnik intimizma na Slovenskem. Kljub temu imamo pri njegovih delih lahko občutek utesnjenosti, vzdušje je presenetljivo tesnobno glede na tematiko (družinski prizori).

Na desni strani vidimo sliko Na balkonu II (1939), ki je danes v lasti SNG Opera in balet. V Narodni galeriji na stalni zbirki pa visi skoraj identična slika z naslovom Na balkonu I (1937). Ni znano, zakaj je Sedej dvakrat naslikal isti motiv. Morda na željo kakega kupca?

Na razstavi se pojavita dve študiji Mrtvega kurenta Franceta Miheliča (1907 – 1998). Neodvisni so na svojih razstavah kazali tudi študije, tako lahko vidimo recimo mavčna odlitka Karla Putriha. Je pa bil Mihelič poleg Sedeja eden najrevnejših slovenskih študentov v Zagrebu. V nekem pogovoru je dejal, da se je v času največje stiske znašel tako, da je prerisoval in delal povečave raznih podob iz medicinskih knjig v neki mestni porodnišnici. Tako si je tam prislužil dva topla obroka na dan.

Zgoraj France Mihelič, Mrtvi kurent, študija 1, 1937-1938, olje na platnu, spodaj: France Mihelič, Mrtvi kurent, študija 2, 1937-1938, olje na platnu.

Kustosinja razstave dr. Asta Vrečko na javnem vodstvu v maju 2022.

Kar 29 od okoli 70 razstavljenih del je na ogled prvič in že to je razlog, da si je razstavo vredno ogledati!

V Cankarjevem domu obljubljajo bogat spremljevalni program. Spremljajte ga tu: https://www.cd-cc.si/kultura/razstave/izven-okvirja

Razstava je podaljšana do 23. oktobra!

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

KLIKNI ZA VEČ >>

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

KLIKNI ZA VEČ >>

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

KLIKNI ZA VEČ >>

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

KLIKNI ZA VEČ >>

Loščika in ilustracije

Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat. Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

KLIKNI ZA VEČ >>

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še. [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

KLIKNI ZA VEČ >>

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto. Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

KLIKNI ZA VEČ >>

Najlepša Rafaelova Madona

Vse od konca 18. stoletja sliko spremljajo nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu. Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...

KLIKNI ZA VEČ >>

GledalKaja

Preišči ta spletni dnevnik