Razstava Vezi. Zagrebška likovna akademija in slovenski umetniki med obema vojnama (Galerija Božidarja Jakca)

 Zanimive razstave niso samo v Ljubljani. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki se je že pred mesecem odprla zanimiva razstava z naslovom Vezi, ki prikazuje povezave med slovenskimi in hrvaškimi umetniki.


Razstava se razteza čez več nadstropij. 

Razstava je bila v prvi polovici leta na ogled v zagrebški Moderni galeriji, zdaj pa je v spremenjeni obliki prišla še k nam. Najpomembnejši hrvaški modernistični umetniki, ki so se šolali v tujini se v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja vrnejo v domovino in pričnejo poučevat na Akademiji v Zagrebu. To je, poleg tega, da je bila v tistem času pravzaprav edina likovna akademija v Kraljevini Jugoslaviji, tudi razlog, da v Zagreb prihaja veliko slovenskih študentov umetnosti. 

Ivan Meštrović, Portret gospe P. (Ada Pavičić?), 1935, bron.

V obdobju med obema vojnama je tako tam študiralo skoraj sto slovenskih študentov, omenimo pa jih le nekaj: Zoran Mušič, Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, France Mihelič, Zoran Didek, Dore Klemenčič, Frančišek Smerdu, brata Zdenko in Boris Kalin, Miha Maleš, Maksim Sedej, Nikolaj Pirnat. Morda je bil dodaten mik tudi bližina slavnega kiparja Ivana Meštrovića, ki v tem času vodi Akademijo, med profesorji pa najdemo mojstre Ljuba Babića, Vladimirja Becića, Frana Kršinića, Tomislava Krizmana (mnogi izmed njih so svoje znanje dobili v zasebni šoli našega Antona Ažbeta). Poleg predavanj redno obiskujejo raznorazne razstave ter debatirajo o sodobni umetniški produkciji. 
 

Ljubo Babić, Šestine, 1933, olje na platnu.

Med marsikaterim profesorjem in študentom so se spletle prijateljske vezi, tako je recimo znano, da je Zoran Mušič motiv konjičkov in osličkov (danes zelo znan del njegovega opusa!) pravzaprav prevzel od svojega mentorja Babića in ga preoblikoval – pa mentor menda ni bil prav nič zamerljiv. Mnogi teh slovenskih študentov so nato postali profesorji na novoustanovljeni Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani leta 1945 in prav ti umetniki so nato oblikovali slovensko povojno umetnost.
 
 

Zoran Mušič, Motiv iz Dalmacije, 1937, gvaš na papirju.


Zgoraj: Zoran Didek, Rdeči pilot, olje na platnu. Spodaj: Zoran Didek, Cvetoče češnje, olje na platnu.

Na razstavi, ki se razteza čez več nadstropij, bomo torej našli dela zgoraj omenjenih umetnikov. Omenimo še to: gre za redko priložnost, ko si lahko ogledamo dela naših modernističnih umetnikov, ki sicer redko pridejo iz Hrvaške k nam.

 

Levo: Frančišek Smerdu, Harlekin (sprejemno delo za akademijo), 1928, kamen. Desno: Frančišek Smerdu, Ženska z mandolino, 1938, marmor.

Zgornja slika: France Mihelič, Avtoportret z ribjim oljem, 1930, litografija. Spodnji sliki: zgoraj France Mihelič, Mrtvi kurent, študija 1, 1937-1938, olje na platnu, spodaj: France Mihelič, Mrtvi kurent, študija 2, 1937-1938, olje na platnu.

Gabrijel Stupica, Avtoportret s prijateljem, 1941, olje na platnu.  Obe sliki smo sicer imeli priložnost videti na retrospektivni razstavi Gabrijela Stupice v Moderni galeriji v Ljubljani pred sedmimi leti. Na napisnih ploščicah na razstavi se sicer pojavi kar nekaj napak, marmor je tako mramor, Gabrijel Stupica je Gabrijela Stupica...

Marij Pregelj, Moj oče, 1937, olje na platnu.

Zdenko Kalin, Janez, 1939/1940, marmor.


Razstava bo na ogled do predvidoma 13. februarja 2022, priporočam ogled! 

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Slika
Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...
KLIKNI ZA VEČ

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

Slika
'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...
KLIKNI ZA VEČ

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Slika
  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...
KLIKNI ZA VEČ