V Narodni galeriji je na ogled košček zbirke iz doma družine Kropušek. Prav res, iz doma. Umetnine z družino namreč sobivajo v njihovem domu in ne samevajo nekje v kleti ali pa na podstrešju. V Narodni galeriji je razstavljenih več kot 60 del, ki lepo dopolnjujejo stalno zbirko naše največje kulturne ustanove.
Name, umetnostno zgodovinarko, naredijo največji vtis slika Ivane Kobilca, zgodnja dela Zorana Mušiča, ki se jim je avtor menda odrekel, vse razstavljene slike Gojmirja Antona Kosa in Riharda Jakopiča.
Že postavitev razstave (avtor postavitve je Ranko Novak, stalni zunanji sodelavec galerije) se komu lahko zazdi nenavadna. Postavljena je kronološko, a tudi po motivih, in malo spominja na labirint.
Že na samem začetku nas pozdravi ime zbiratelja.
Najprej se zaustavimo pri krajinah Marka Pernharta in Antona Karingerja (prva pol. 19. stol.), nato pri realizmu (Ferdo Vesel, Ivana Kobilca, Ivan Grohar) in vesnanih (Gvidon Birolla, Hinko Smrekar, Maksim Gaspari). V velikem številu so razstavljeni slovenski impresionisti in sicer z zelo raznolikimi motivi, od krajin in tihožitji do žanrov in portretov. Iz časa med obema vojnama imamo slovenske umetnike, ki so študirali v Zagrebu in v Pragi. Pa osvetlimo nekaj biserov z razstave.
Ivana Kobilca je sliko naredila v Münchnu, to je le leto pred tem, ko je naslikala znamenito Kofetarico. To je bil čas, ko so bavarski slikarji črpali navdih pri baročnem mojstru Rembrandtu (govorim seveda o izboru temnih barv, o chiaroscuru in natančni upodobitvi obraza). Popularne so bile tovrstne »študije« obrazov, ki niso prav nič olepšani, temveč so podani zelo realistično in zares zelo natančno. Ko boste stopili bližje, boste videli praktično vsako gubico.
Rihard Jakopič, V modri sobi, olje na platnu, 1922.
Najbolj barvita dela na razstavi so gotovo Jakopičeva. Slika V modri sobi je menda nastala kot nehoteni pendant portretu Lize Levar, žene opernega pevca in igralca Ivana Levarja. Jakopič je gospo Levar menda portretiral daljši čas in ker je bilo sedenje in poziranje naporno, sta delala pavze, da si je gospa malo odpočila. Jakopič je ta čas izkoristil zato, da je v sosednjem modrem salonu slikal varianto njenega portreta, ki ni nastal po njenem naročilu. Slika navdušuje z naborom modrikastih odtenkov in pastoznimi nanosi.
Na steni nasproti pa je najti majhno študijo svetlobe in sence (26 x 17 cm). Žena, ki ji obraz pokriva modri klobuk, se sprehaja po travi. Strokovnjaki postavljajo sliko ob bok Jakopičevim slikam Med bori in Med gabri (obe sta v stalni zbirki Narodne galerije), ko je "belo ženo" postavil, da tava kot izgubljena med drevesi (o Jakopičevih belih ženah je pisala Beti Žerovc v knjigi Slovenski impresionizem). Na naši sliki se mojster osredotoči samo na ženo. V ozadju je sicer videti drevesa, a slikarja bolj zanima pronicanje svetlobe skozi njihove krošnje, ki se nato v lisah kaže na obleki. Sliko morate nujno pogledati od daleč!
Rihard Jakopič, Na travniku, olje na platnu, 1902.
Gojmir Anton Kos, Hiše v soncu II, olje na platnu, 1968.
Zoran Mušič se v svojem opusu pogosto vrača k istim motivom, pomislimo na konjičke in osličke ter na krajine. Tudi k tihožitjem z ribami in sadjem se je vračal, a le v njegovem predvojnem obdobju najdemo cvetlična tihožitja.
Komentarji