Društvo Vesna

 

Kot obljubljeno, bomo v tem prispevku malo več povedali o društvu, imenovanem Vesna, katerega član je bil tudi Hinko Smrekar.

Hinko Smrekar se je v času študija na Dunaju pridružil novoustanovljenemu društvu Vesna, v katerem so delovali tako slovenski kot hrvaški študentje. Poleg Smrekarja omenimo še slikarje Maksima Gasparija, Gvidona Birollo in Avgusto Šantel ter Saša Šantla, kiparja Svitoslava Peruzzija in Franca Bernekerja. Od Hrvatov pa moramo omeniti najpomembnejšega kiparja Ivana Meštrovića in Tomislava Krizmana, ki ga Slovenci poznamo tudi kot tistega profesorja na zagrebški likovni akademiji, ki je Zorana Mušiča navdušil za grafiko. Glavna ideja članov društva je bila črpati motive iz nacionalne motivike in tako na nek način navdihniti slovenski narod, da se zave lastne vrednosti in pomembnosti. Ne pozabimo: konec 19. stoletja smo še vedno del Avstro-Ogrske in prav v tem času so se pričeli krepiti nacionalizmi, težnje po odcepitvi in združitvi južnoslovanskih narodov v novo državo pa so iz dneva v dan večje. Vesnani so se približali ljudem predvsem z reklamami, plakati, razglednicami, znamkami, ex librisi in častnimi diplomami. Seveda so pri tem morali poznati okus naročnikov in se mu znati spretno prilagajati.

Dela Vesnanov na prvem delu razstave Hinka Smrekarja, Narodna galerija, 2021.

Vesnane je navdušil češki slikar Joža Uprka. Takole zapiše v katalogu, ki je izšel ob razstavi Hinka Smrekarja v Narodni galeriji kustosinja Alenka Simončič: »…[umetnike so prevzeli] njegovi motivi dela na travnikih in poljih, vaškega življenja s sivolasimi očaki, možatimi mladeniči in čilimi kmečkimi ženami ter motivi praznovanj, veselja, plesa in molitve, ki so ujeti v bogastvu barv, močni beli svetlobi in okrasju narodnih noš in ornamentov.«[1] Vse to je tako vplivalo na vesnane, da bomo, če primerjamo njihove podobe med seboj, le stežka prepoznali, kdo je avtor kakšnega dela. »V zgodnjih delih vesnanov namreč težko razločimo individualne slogovne posebnosti, kar kaže na trdna skupna izhodišča. V vsebinskem in oblikovnem smislu so si bili tako enotni, da je umetninam včasih težko določiti avtorstvo. Čeprav je društvo obstajalo le v letih 1903–1906, jih še danes ti znaki vežejo v skupnost in v celoto, v katerih zaseda vsak svoje mesto v medsebojnem sozvočju. Značilne poteze društva so nekateri ohranili do konca svojega delovanja (npr. Maksim Gaspari, Gvidon Birolla). Razpeti med mednarodne umetnostne sloge z značilno ikonografijo in nacionalno motiviko, ki so se ji zaobljubili, so vesnani naredili sintezo obojega. Dekorativnost secesije so bolj kot s findesièclovsko dekadentnostjo ali simbolistično duhovnostjo povezali s pripovednim pravljičarstvom in z ljudskim izročilom z motivi iz vsakdanjika kmečkega človeka, domačih ljudskih pripovedk, šeg in običajev, narodnih pesmi in kmečkih obrti.«[2] Zanimali so se tudi za zbiranje raznoraznih etnoloških predmetov, tako da so v tem smislu nadaljevali delo, s katerim so pričeli Josip Nikolaj Sadnikar (uspelo mu je oblikovati največji slovenski zasebni muzej), Ferdo Vesel in Ivana Kobilca. Slednja je na Gorenjskem recimo naletela na nekega gospoda, ki ji je povedal, da je kot mladenič kar trikrat pobegnil iz vojske. Njegovo podobo je ovekovečila v podobi portreta, danes znanega pod naslovom Stari šibar.

Ivana Kobilca, Stari šibar, ok. 1889.

Opus Hinka Smrekarja je zelo težko opredeliti, gotovo pa je, da ga je to njegovo dunajsko obdobje močno zaznamovalo. Nanj je vplivalo toliko nasprotujočih si smeri, ki so bile med seboj tesno prepletene, da je nemogoče potegniti neko jasno črto. Zanimanje za naturalizem, realizem in romantiko dopolnjujejo tako secesija in simbolizem kot impresionizem in postimpresionizem.

Vesnani na stalni zbirki v Narodni galeriji (posneto oktobra 2021)

[1] Alenka Simončič, katalog Hinka Smrekarja, Narodna galerija Ljubljana, 2021, str. 24-25.

[2] Ibid., str. 28.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Slika
Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...
KLIKNI ZA VEČ

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

Slika
'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...
KLIKNI ZA VEČ

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Slika
  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...
KLIKNI ZA VEČ