GledalKaja

  Milanski vojvoda je bil že poročen, ko je pri mojstru Leonardu dal naročiti sliko svoje ljubice. Kakšna predrznost! Upodobljenka je verjetno Cecilia Gallerani, ljubica milanskega vojvode in Leonardovega mecena Ludovica Sforze. Njena družina je izhajala iz Siene in ni bila plemenita, njen oče pa je kljub temu deloval na milanskem dvoru (bil je ambasador v Firencah in v Lucci). Skupaj s šestimi brati je dobila dobro izobrazbo: znala je latinsko in podkovana v literaturi. Viri pravijo, da je tudi sama pesnila, pela in znala dobro igrati inštrumente. V Milanu je bila znana tako zaradi svoje nadarjenosti kot svoje lepote. Že z desetimi leti je bila menda zaročena s Stefanom Viscontijem iz pomembne milanske družine Visconti (ki je svoj čas vladala Milanu), vendar pa je bila zaroka razveljavljena, ko njeni bratje niso izpolnili obveznosti glede plačila dote.  Svojega ljubimca Sforzo je menda spoznala maja 1489 v samostanu. Že naslednje leto je nosila njegovega otroka. Zanimivo ...

  Za prvo pravo impresionistično sliko velja slika Claudea Moneta Impresija, vzhajajoče sonce. Motiv je zelo enostaven in nič posebnega, gre namreč za marino v meglenem jutru. Slika je v letu 1974, ko je bila razstavljena, sprožila veliko odzivov, in večina je bila slabih. Danes bomo v tem kratkem sestavku nakazali, kaj bi lahko zmotilo kritike.  Impresija, vzhajajoče sonce , olje na platnu, 1872, 48 cm × 63 cm, Musée Marmottan Monet, Pariz. Slika je ocenjena na znesek med 250 in 350 milijonov ameriških dolarjev. V drugi polovici 19. stoletja motivi iz vsakdanjega življenja niso bili ravno zaželeni, če pa so se jih slikarji že lotili, je bilo pričakovano, da bodo vsaj razločni in jasni. Claude Monet je motiv naslikal nenatančno, skicozno, hitro. Motiv je komaj prepoznaven. Začetek impresionizma "Prosili so me za naslov slike za katalog, v resnici ga ni bilo mogoče vzeti za pogled na Le Havre in sem jim dejal: ,Naslov slike je Impresija (Vtis)." Izraz "impres...

Danes si bomo ogledali očarljiv rokokojski portret baronice Erberg.   Fortunat Bergant, Ana Marija baronica Erberg, okoli 1761, olje na platnu, Narodna galerija.  Portret je naslikal Fortunat Bergant, ki je ob Valentinu Metzingerju, Francu Jelovšku in Antonu Cebeju eden najpomembnejših baročnih slikarjev pri nas. Večinoma je delal za cerkvene naročnike in plemiče. Portret baronice Erberg je pravzaprav le eden od treh portretov te družine: njegov pendant je portret njenega moža Volbenka Danijela barona Erberga (po vsej verjetnosti sta obe sliki nastali ob poroki leta 1761), poleg pa je še portret Erbergove matere Marije Renate baronice Erberg. Vse tri slike so verjetno krasile Erbergovo graščino na posestvu v Dolu pri Ljubljani, ko pa je posestvo prešlo v druge roke, so portreti izginili in dolgo časa se ni vedelo, kje sploh so. Leta 1942 so se pojavili na umetnostnem trgu v Firencah in takrat jih je tudi odkupila Narodna galerija.  Pa si pobližje poglejmo enega najlepših ...

Jaz si Francisca Goyo (1746-1828) v tem njegovem zadnjem obdobju življenja predstavljam kot nergača, sitega vsega. Večino življenja je preživel na španskem dvoru, tam videl vse sorte spletk (tudi med ožjimi družinskimi člani, beri: med očetom kraljem in sinom prestolonaslednikom), videl, kako so tujci Francozi zavzeli njegovo deželo, obljubljali mleko in med, na koncu pa je bilo še hujše kot prej, videl domačine, kako se upirajo okupatorju in ob tem tvegajo življenje. Aja pa da ne omenjamo tiste grozljive inkvizicije. Poleg tega je imel že resne težave z zdravjem, saj je oglušel. Francisco Goya, Saturn žre svojega otroka , med 1820 in 1823, 143.5 cm × 81.4 cm, mešana tehnika, stenska poslikava, prenesena na platno, Muzej Prado, Madrid. Že leta 1792 se mu je bolezen pojavila znenada: omotica, šibkost, delirij, slabost, bolečine v trebuhu, gluhost in delna slepota. Takrat ga je rešil neki zdravnik, ki mu je Goya v zahvalo tudi naredil sliko. Danes je svetovni splet pol raznoraznih teorij...

 V Ljubljani je veliki francosko-madžarski umetnik Victor Vasarely, oče oparta! Optične prevare se v likovni umetnosti v resnici niso pojavile šele v 60-ih letih 20. stoletja. Zasledimo jih lahko že v 17. stoletju (baročni iluzionizem), pomislite tudi na mojstra Caravaggia, ki se je igral s predmeti v prvem planu, kjer imamo občutek, da se bodo vsak hip prekotalili v naš prostor, in navsezadnje na 19. stoletje (impresionizem). Povsod gre za tromplej, iluzijo, a dosežena je na različne načine. Kar opart ponudi novega, je geometrična natančnost , disciplina telesa in duha (vse je narejeno na roke!). Razstavo sta pripravila kustosa Gregor Dražil in Božidar Zrinski in se osredotočila na vrhunec Vasarelyjevega ustvarjanja, tako imamo glavnino del iz obdobja med 50. in 80. leti prejšnjega stoletja. Mednarodni grafični likovni center se je povezal z institucijami kot so Muzej lepih umetnosti iz Budimpešte, Muzej Janusa Pannoniusa iz Pecsa, Muzejem suvremene umjetnosti iz Zagreba in prav o...

Slovenski bienale ilustracije spremljam že od leta 2012, to je tudi leto, ko se je začelo moje sodelovanje s Cankarjevim domom, kjer še danes delujem kot galerijska vodička. Na vsaki dve leti se lahko obiskovalci čudimo kvaliteti slovenske ilustracije in ja, vsakič znova ugotavljamo, da se definitvno lahko kosamo s svetovno ilustratorsko produkcijo.  Letos je bilo prijav 144, žirija, ki so jo sestavljali dr. Tanja Mastnak, Gregor Dražil, Hana Stupica, Ivan Mitrevski, Katarina Hergouth, pa je izbrala 69 avtorjev. Letošnji bienale je v znamenju pelikana Lile Prap, saj je na 14. bienalu prejela glavno nagrado za svoje delo. Vhod v galerijske prostore Z odprtja razstave S tiskovke Tudi to leto so bile podeljene nagrade in sicer je Nagrado Hinka Smrekarja prejela Ana Zavadlav za ilustracije, nastale v tehniki oglje in suhi pasteli, za knjigo Italijanske pravljice 1 Itala Calvina. Menda gre za precej strašljive zgodbe, ki pa jih ilustracije naredijo bolj prijazne in privlačnejše za otrok...