Preskoči na glavno vsebino

Claude Monet: Impresija, vzhajajoče sonce

 Za prvo pravo impresionistično sliko velja slika Claudea Moneta Impresija, vzhajajoče sonce. Motiv je zelo enostaven in nič posebnega, gre namreč za marino v meglenem jutru. Slika je v letu 1974, ko je bila razstavljena, sprožila veliko odzivov, in večina je bila slabih. Danes bomo v tem kratkem sestavku nakazali, kaj bi lahko zmotilo kritike. 

Impresija, vzhajajoče sonce, olje na platnu, 1872, 48 cm × 63 cm, Musée Marmottan Monet, Pariz. Slika je ocenjena na znesek med 250 in 350 milijonov ameriških dolarjev.

V drugi polovici 19. stoletja motivi iz vsakdanjega življenja niso bili ravno zaželeni, če pa so se jih slikarji že lotili, je bilo pričakovano, da bodo vsaj razločni in jasni. Claude Monet je motiv naslikal nenatančno, skicozno, hitro. Motiv je komaj prepoznaven.


Začetek impresionizma

"Prosili so me za naslov slike za katalog, v resnici ga ni bilo mogoče vzeti za pogled na Le Havre in sem jim dejal: ,Naslov slike je Impresija (Vtis)."

Izraz "impresionizem" sicer ni bil nov, saj so ga uporabljali že v Barbizonski šoli. Gre za opis učinka, ki ga nek vtis iz narave naredi na slikarja, in učinka, ki ga slika naredi na gledalca. Barbizonska šola, ki je delovala med letoma 1830 in 1870 in je dobila ime po vasi Barbizon blizu Fontainebleauškega gozda (danes narodni park), kjer se je zbralo veliko umetnikov, se je sicer usmerila v realizem, najpomembnejše značilnosti pa so bile ohlapnost čopiča in mehkoba oblike ter črpanje navdiha neposredno iz narave. To je bil tudi čas, ko se je motiv krajine počasi začel osamosvajati.  

Monet je na obravnavani sliki uporabil predvsem različne odtenke sive in modre. Nebo in morje sta eno, med njima ni jasne meje. "Pokrajina je le vtis, trenutek, od tod tudi oznaka [sloga]," je menda rekel Claude Monet. Monet ne slika več le nepremičnega, stalnega vidika pokrajine, temveč tudi minljive pojave, ki jih ustvarja atmosfera. Posreduje nam edinstveno živahen in osupljiv občutek opazovanega prizora.

Monet je sliko razstavil leta 1874 na Salonu zavrnjenih, ki si ga je ogledal tudi kritik Louis Leroy. Leroy je uporabil termin "impresionizem", ko je opisal nov slog oziroma tehniko, in od takrat naprej je termin prišel v redno uporabo. Oznaka je bila mišljena ironično in kasneje je obžaloval, da jo je "znašel", saj da umetniki, ki so delali na tak način, v resnici niso prikazali ničesar impresionističnega. 

Kaj je Monet naslikal?

Preprost odgovor je pristanišče v Le Havru. Le Havre je po porazu Francije v francosko-pruski vojni med letoma 1870 in 1871 ponovno cvetel. Nekateri zato sliko razumejo kot klic k domoljubju. Kot da bi Monet želel sporočiti, da Francija po vojni počasi prihaja k sebi in kaže novo moč in nov zagon. Morda pa je želel pokazati razliko med starim in novim svetom: v ospredju vidimo ribiče, v ozadju pa žerjave in parnike. Sonce, ki vzhaja nad novo Francijo? Morda pa gre za popolnoma spontan izraz umetnika, ki je naslikal to, kar je pač videl? Nekateri strokovnjaki so šli celo tako daleč, da so poskušali ugotoviti točno kateri mesec bi slika lahko nastala in sicer glede na vremenske napovedi v časopisih. Največ glasov sta dobila januar in november 1872 (dež, nalivi, nevihte, megla). Vendar nekateri dvomijo, da je slika nastala 1872 (letnica naj bi bila dodana naknadno) in nastanek slike postavljajo v januar 1873. Ugotovili so tudi, da je bil Monet v hotelu de l’Amirauté (hotel višjega ranga z zelo finimi gosti) in da je bodisi iz tretjega bodisi četrtega nadstropja od zgoraj navzdol gledal proti vzhodu in naslikal - sončni vzhod. Zakaj točno je izbral ta motiv, verjetno ne bomo nikoli izvedeli - ali je res šlo za navdih ali pa vseeno za neko preračunljivost?



Labels:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...
5 komentarjev
KLIKNI ZA VEČ >>

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...
Objavite komentar
KLIKNI ZA VEČ >>

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...
Objavite komentar
KLIKNI ZA VEČ >>

Loščika in ilustracije

 Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...
2 komentarja
KLIKNI ZA VEČ >>

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno  [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...
1 komentar
KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov  smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat.  Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...
2 komentarja
KLIKNI ZA VEČ >>

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik  Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...
2 komentarja
KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto.  Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...
1 komentar
KLIKNI ZA VEČ >>

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

  Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še.  [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...
1 komentar
KLIKNI ZA VEČ >>

Kipar Jakob Savinšek

  V enem prejšnjih prispevkov  smo izvedeli, kako je Jakob Savinšek vplival na pesništvo Mile Kačič, danes pa bomo izvedeli, kako je Mila Kačič vplivala nanj in na njegovo kiparstvo. Savinšek in Kačič sta se zaljubila junija 1944 in že čez dve leti je  Savinšek naredil njen portret . V tem času je bil še študent na takratni Akademiji za upodabljajočo umetnost. Kiparstvo ga je menda vsega prevzelo in nikoli ni bil čisto zadovoljen s svojim delom – pa s tujim tudi ne. »Priznanja, ki jih je bil deležen, ga niso omrežila s samozadovoljstvom, temveč so ga gnala v nepotešenost in nova iskanja. »Navdih« je imel zanj pogojno vrednost, samo tolikšno, kolikor se je dopolnjeval z vztrajnim, sistematičnim delom in znanjem. Kot ustvarjalec je bil trd in nesentimentalen do sebe in do mene: ogromno mi je dal, pa tudi ogromno zahteval. In rada sem mu dajala, kar je bilo v mojih močeh,« je povedala Mila. V diplomski nalogi z naslovom Mila Kačič in Jakob Savinšek je objavljen pogovor z ig...
Objavite komentar
KLIKNI ZA VEČ >>