Leonardo da Vinci: Dama s hermelinom

Milanski vojvoda je bil že poročen, ko je pri mojstru Leonardu dal naročiti sliko svoje ljubice. Kakšna predrznost!

Upodobljenka je verjetno Cecilia Gallerani, ljubica milanskega vojvode in Leonardovega mecena Ludovica Sforze. Njena družina je izhajala iz Siene in ni bila plemenita, njen oče pa je kljub temu deloval na milanskem dvoru (bil je ambasador v Firencah in v Lucci). Skupaj s šestimi brati je dobila dobro izobrazbo: znala je latinsko in podkovana v literaturi. Viri pravijo, da je tudi sama pesnila, pela in znala dobro igrati inštrumente. V Milanu je bila znana tako zaradi svoje nadarjenosti kot svoje lepote. Že z desetimi leti je bila menda zaročena s Stefanom Viscontijem iz pomembne milanske družine Visconti (ki je svoj čas vladala Milanu), vendar pa je bila zaroka razveljavljena, ko njeni bratje niso izpolnili obveznosti glede plačila dote.

Svojega ljubimca Sforzo je menda spoznala maja 1489 v samostanu. Že naslednje leto je nosila njegovega otroka. Zanimivo je, da je portret, ki ga obravnavamo, Sforzevo prvo naročilo pri Leonardu, čeprav je ta že sedem let živel v Milanu. Milano, kjer je slika nastala, je bilo v Leonardovem času seveda izjemno pomembno mesto, ki mu je vladala družina Sforza. Leonardo je tja prispel iz Firenc kot nekakšen ambasador Lorenza Medičejskega.

Leonardo da Vinci, Dama s hermelinom, 1490, Narodni muzej v Krakovu, Češka.

Vojvodinja Beatrice d‘Este, žena Ludovica Sforze, seveda ni bila navdušena nad moževim razmerjem, zato je bil svojo matreso primoran poslati stran od dvora. Zanjo je bilo poskrbljeno tudi zaradi tega, ker je rodila Ludovicovega sina Cesara. Leta 1492 jo je Sforza dal poročti s premožnim grofom Ludovicom Carminati de‘Brambilla. Z grofom je imela štiri otroke. Po njegovi smrti se je preselila v grad San Giovanni in Croce.

Toliko o Cecilii Gallerani, zdaj pa si pobližje oglejmo sliko!

Upodobljenka je, četudi ni bila poročena v času nastanka slike, naslikana kot krepostna ženska. Beli hermelin verjetno predstavlja Cecilijine lastnosti in kreposti: čistost in deviškost, saj je veljalo, da hermelin raje umre, kot da bi si umazal svoj čist, bel kožušček. Leonardo je v slikarstvo vnesel novosti in sicer je poskušal upodobljencem vdihniti osebnosti, kakršne so v resnici imeli. Njihovi obrazi tako niso zgolj zaprte maske, temveč je mogoče zaslutiti njihove osebnosti, njihova razpoloženja in občutja. Pomislimo na to, koliko vprašanj še vedno v nas sproža obraz skrivnostne Mona Lise! Osebnost je poskušal pokazati tudi z zasuki v telesu. Upodobljenci niso pred nas postavljeni frontalno ali v profilu, temveč se mojster igra s tričetrtinskim profilom ali pa, kot v tem primeru, z zelo budnim/intenzivnim pogledom portetiranke izven našega vidnega polja. Njen pogled, kot tudi pogled hermelina, je usmerjen v desno stran slike, kot da nekdo tam stoji in ji vrača pogled.

Leonardo na sliki ni uporabil sfumata, po katerem je tako znan. Zakaj je tako, ni jasno.

Ozadje slike, ki je danes črne barve, je bilo prvotno modro-sivo. Na črno so ga pobarvali verjetno med leti 1830 in 1870, ko so poškodovano delo restavrirali (delo je poškodovano v zgornjem levem kotu). Natančnejše preiskave dela so pokazale, da so v barvi ohranjeni prstni odtisi mojstra, tako da sklepajo, da si je pomagal s prsti pri prelivanju barv (odtenki). Leta 2011 so pričeli preučevati sliko s tehnologijo reflektivnega osvetljevanja, imenovano layer amplification method (LAM). Sliko so osvetljevali s serijo močnih luči, odseve posneli s kamero. Na podlagi meritev so nato ugotovili, kaj se je z umetnino dogajalo med posameznimi nanosi barv. Tehnologija LAM omogoča, da sliko 'olupimo', kot bi lupili čebulo. Leonardo si je pri slikanju Dame s hermelinom večkrat premislil, bil je omahljiv - večkrat je brisal, dodajal, spreminjal sliko na tak ali drugačen način.

Glede na to, da vemo, da je ogromno število del pustil nedokončanih, ker je vmes kaj drugega privabilo njegovo pozornost, smo lahko resnično zadovoljni, da je to sliko dokončal. Pravzaprav je dokončal le tri ženske portrete, ki so z gotovostjo pripisani njemu. Poleg naše Dame še Mona Liso in morda manj znan portret Ginevre de' Benci.

Mona Lisa, 1500-1507, Louvre, Paris, Francija.

Ginevra de' Benci, 1474–1478, Narodna galerija, Washington D.C., Združene države Amerike.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

KLIKNI ZA VEČ >>

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

KLIKNI ZA VEČ >>

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

KLIKNI ZA VEČ >>

Loščika in ilustracije

Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

KLIKNI ZA VEČ >>

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat. Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

KLIKNI ZA VEČ >>

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto. Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

KLIKNI ZA VEČ >>

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še. [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

KLIKNI ZA VEČ >>

Kipar Jakob Savinšek

V enem prejšnjih prispevkov smo izvedeli, kako je Jakob Savinšek vplival na pesništvo Mile Kačič, danes pa bomo izvedeli, kako je Mila Kačič vplivala nanj in na njegovo kiparstvo. Savinšek in Kačič sta se zaljubila junija 1944 in že čez dve leti je Savinšek naredil njen portret . V tem času je bil še študent na takratni Akademiji za upodabljajočo umetnost. Kiparstvo ga je menda vsega prevzelo in nikoli ni bil čisto zadovoljen s svojim delom – pa s tujim tudi ne. »Priznanja, ki jih je bil deležen, ga niso omrežila s samozadovoljstvom, temveč so ga gnala v nepotešenost in nova iskanja. »Navdih« je imel zanj pogojno vrednost, samo tolikšno, kolikor se je dopolnjeval z vztrajnim, sistematičnim delom in znanjem. Kot ustvarjalec je bil trd in nesentimentalen do sebe in do mene: ogromno mi je dal, pa tudi ogromno zahteval. In rada sem mu dajala, kar je bilo v mojih močeh,« je povedala Mila. V diplomski nalogi z naslovom Mila Kačič in Jakob Savinšek je objavljen pogovor z ig...

KLIKNI ZA VEČ >>

GledalKaja

Preišči ta spletni dnevnik