Victor Vasarely v odmevu (Razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru)

 V Ljubljani je veliki francosko-madžarski umetnik Victor Vasarely, oče oparta!

Optične prevare se v likovni umetnosti v resnici niso pojavile šele v 60-ih letih 20. stoletja. Zasledimo jih lahko že v 17. stoletju (baročni iluzionizem), pomislite tudi na mojstra Caravaggia, ki se je igral s predmeti v prvem planu, kjer imamo občutek, da se bodo vsak hip prekotalili v naš prostor, in navsezadnje na 19. stoletje (impresionizem). Povsod gre za tromplej, iluzijo, a dosežena je na različne načine. Kar opart ponudi novega, je geometrična natančnost, disciplina telesa in duha (vse je narejeno na roke!).

Razstavo sta pripravila kustosa Gregor Dražil in Božidar Zrinski in se osredotočila na vrhunec Vasarelyjevega ustvarjanja, tako imamo glavnino del iz obdobja med 50. in 80. leti prejšnjega stoletja. Mednarodni grafični likovni center se je povezal z institucijami kot so Muzej lepih umetnosti iz Budimpešte, Muzej Janusa Pannoniusa iz Pecsa, Muzejem suvremene umjetnosti iz Zagreba in prav od tod je večina razstavljenih del.

Par besed o avtorju

Victor Vasarely je bil rojen leta 1906 v Pecsu na Madžarskem. Sprva je študiral medicino, nato pa si premislil in se lotil študija slikarstva. Obiskoval je predavanja umetnika Sandorja Bortnyika, ki je poučeval pod vplivom Bauhausa. In zdi se, da je Bauhaus (ali vsaj ideja Bauhausa) zaznamovala  Vasarelyja za vse življenje. Največji navdih v tem času? Vasilij Kandinski, Kazimir Malevič, Piet Mondrian, kasneje tudi Laszlo Moholy-Nagy.

Leta 1930 je odpotoval v Pariz. Iz Madžarske je s seboj pripeljal navdušenje nad oblikovanjem in manj nad slikarstvom, na katerega je gledal kot na nekaj preživetega in kot na "malomeščansko izražanje brez prihodnosti." Vasarely ima do umetnosti drugačen pristop. Omislil si je delavnico-pomočnike, ki so delali zanj oziroma namesto njega. Zveni znano? Pomislite na slikarske delavnice v času renesanse. Ali pa na Factory (slovensko Tovarno) Andyja Warhola. Kolikšen je potem sploh delež umetnika? Ravno to je nekaj, kar je Vasarely želel obrnit na glavo. Umetniško delo je nekaj, kar lahko poseduje vsak, vsakdo ima dostop do njega in – vsakdo ga lahko naredi. Dejansko je brisal meje med čisto in uporabno umetnostjo ter originali in multipli (multiplikacijami). V tem smislu je nadaljeval idejo avantgarde.

Umrl je v Parizu leta 1997.

 

Victor Vasarely, Zebri, sitotisk, 30. leta 20. stoletja. Variante zeber pomenijo začetek njegovega eksperimentiranja z optično iluzijo na morda malo bolj racionalen način. 

Njegove Zebre pomenijo svojevrstno prelomnico v svetu umetnosti, a Vasarelyjev sloves je dokončno potrdila razstava The Responsive Eye leta 1965 v MoMi v New Yorku, kjer so se med geometrijsko abstrakcijo, kinetično umetnostjo in optično umetnostjo znašla tudi njegova zgodnja dela. Na Youtubeu si je moč ogledati prispevek o omenjeni razstavi in blazno simpatično se mi zdi, ko mladi David Hockney komentira, da je pa ta opart čisto preveč zanj, da se počuti res neprijetno, ko to gleda. :D 

 

  

In dejansko so se na mojih vodenih ogledih našli obiskovalci, ki so komentirali, da ta optična iluzija ne deluje prijetno nanje, da imajo občutek nestabilnosti, kot da izgubljajo tla pod nogami. Ravno to pa je nekaj, kar je umetnika najbolj zanimalo: kakšen odnos se splete med umetnino in gledalcem. 

Večina del na razstavi je sitotiskov, nekaj je slik (akril) in nekaj objektov. Zakaj sitotiski? Grafika je ljudem bolj dostopna kot pa slike, je razmišljal mojster. 

Nujno je treba omeniti še slednje: na razstavi so na ogled tudi izbrani slovenski in hrvaški umetniki, torej ti, na katere je Vasarely najbolj vplival. Če pri zgornjih posnetih fotografijah nisem posebej pisala, kdaj so grafične mape nastale, ker si želim predvsem, da začutite ta opart vajb, pa bom pri spodnjih delih bolj natančna:

Ivan Picelj, Iz grafične mape Oeuvre programme No. 1, sitotisk, 1966. 

Drago Hrvacki, Objekt OT 37, barvan les, 1970.

 

Sandi Renko, Certiqua, akril in tuš na valoviti lepenki, 1969.

Vaje iz Smeri B.

Danilo Jejčič, Fuga II, barvni sitotisk, 1975.

Josip Gorinšek, Brez naslova I in II, barvni sitostisk, oboje 1983.

Miroslav Šutej, levo: Rdeče-črni krog, barvni sitotisk, 1966, desno: Bum - Bum, barvni sitotisk, 1967.

Vasarely je bil zelo povezan tudi z Ljubljano. Od leta 1959 redno razstavlja na Grafičnem bienalu Ljubljana, že čez par let je prejemnik grand prixa.

Razstava bo na ogled še do 13. 4. 2025.