Victor Vasarely v odmevu (Razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru)

V Ljubljani je veliki francosko-madžarski umetnik Victor Vasarely, oče oparta!

Optične prevare se v likovni umetnosti v resnici niso pojavile šele v 60-ih letih 20. stoletja. Zasledimo jih lahko že v 17. stoletju (baročni iluzionizem), pomislite tudi na mojstra Caravaggia, ki se je igral s predmeti v prvem planu, kjer imamo občutek, da se bodo vsak hip prekotalili v naš prostor, in navsezadnje na 19. stoletje (impresionizem). Povsod gre za tromplej, iluzijo, a dosežena je na različne načine. Kar opart ponudi novega, je geometrična natančnost, disciplina telesa in duha (vse je narejeno na roke!).

Razstavo sta pripravila kustosa Gregor Dražil in Božidar Zrinski in se osredotočila na vrhunec Vasarelyjevega ustvarjanja, tako imamo glavnino del iz obdobja med 50. in 80. leti prejšnjega stoletja. Mednarodni grafični likovni center se je povezal z institucijami kot so Muzej lepih umetnosti iz Budimpešte, Muzej Janusa Pannoniusa iz Pecsa, Muzejem suvremene umjetnosti iz Zagreba in prav od tod je večina razstavljenih del.

Par besed o avtorju

Victor Vasarely je bil rojen leta 1906 v Pecsu na Madžarskem. Sprva je študiral medicino, nato pa si premislil in se lotil študija slikarstva. Obiskoval je predavanja umetnika Sandorja Bortnyika, ki je poučeval pod vplivom Bauhausa. In zdi se, da je Bauhaus (ali vsaj ideja Bauhausa) zaznamovala Vasarelyja za vse življenje. Največji navdih v tem času? Vasilij Kandinski, Kazimir Malevič, Piet Mondrian, kasneje tudi Laszlo Moholy-Nagy.

Leta 1930 je odpotoval v Pariz. Iz Madžarske je s seboj pripeljal navdušenje nad oblikovanjem in manj nad slikarstvom, na katerega je gledal kot na nekaj preživetega in kot na "malomeščansko izražanje brez prihodnosti." Vasarely ima do umetnosti drugačen pristop. Omislil si je delavnico-pomočnike, ki so delali zanj oziroma namesto njega. Zveni znano? Pomislite na slikarske delavnice v času renesanse. Ali pa na Factory (slovensko Tovarno) Andyja Warhola. Kolikšen je potem sploh delež umetnika? Ravno to je nekaj, kar je Vasarely želel obrnit na glavo. Umetniško delo je nekaj, kar lahko poseduje vsak, vsakdo ima dostop do njega in – vsakdo ga lahko naredi. Dejansko je brisal meje med čisto in uporabno umetnostjo ter originali in multipli (multiplikacijami). V tem smislu je nadaljeval idejo avantgarde.

Umrl je v Parizu leta 1997.

Victor Vasarely, Zebri, sitotisk, 30. leta 20. stoletja. Variante zeber pomenijo začetek njegovega eksperimentiranja z optično iluzijo na morda malo bolj racionalen način.

Njegove Zebre pomenijo svojevrstno prelomnico v svetu umetnosti, a Vasarelyjev sloves je dokončno potrdila razstava The Responsive Eye leta 1965 v MoMi v New Yorku, kjer so se med geometrijsko abstrakcijo, kinetično umetnostjo in optično umetnostjo znašla tudi njegova zgodnja dela. Na Youtubeu si je moč ogledati prispevek o omenjeni razstavi in blazno simpatično se mi zdi, ko mladi David Hockney komentira, da je pa ta opart čisto preveč zanj, da se počuti res neprijetno, ko to gleda. :D

In dejansko so se na mojih vodenih ogledih našli obiskovalci, ki so komentirali, da ta optična iluzija ne deluje prijetno nanje, da imajo občutek nestabilnosti, kot da izgubljajo tla pod nogami. Ravno to pa je nekaj, kar je umetnika najbolj zanimalo: kakšen odnos se splete med umetnino in gledalcem.

Večina del na razstavi je sitotiskov, nekaj je slik (akril) in nekaj objektov. Zakaj sitotiski? Grafika je ljudem bolj dostopna kot pa slike, je razmišljal mojster.

Nujno je treba omeniti še slednje: na razstavi so na ogled tudi izbrani slovenski in hrvaški umetniki, torej ti, na katere je Vasarely najbolj vplival. Če pri zgornjih posnetih fotografijah nisem posebej pisala, kdaj so grafične mape nastale, ker si želim predvsem, da začutite ta opart vajb, pa bom pri spodnjih delih bolj natančna:

Ivan Picelj, Iz grafične mape Oeuvre programme No. 1, sitotisk, 1966.

Drago Hrvacki, Objekt OT 37, barvan les, 1970.

Sandi Renko, Certiqua, akril in tuš na valoviti lepenki, 1969.

Vaje iz Smeri B.

Danilo Jejčič, Fuga II, barvni sitotisk, 1975.

Josip Gorinšek, Brez naslova I in II, barvni sitostisk, oboje 1983.

Miroslav Šutej, levo: Rdeče-črni krog, barvni sitotisk, 1966, desno: Bum - Bum, barvni sitotisk, 1967.

Vasarely je bil zelo povezan tudi z Ljubljano. Od leta 1959 redno razstavlja na Grafičnem bienalu Ljubljana, že čez par let je prejemnik grand prixa.

Razstava bo na ogled še do 13. 4. 2025.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

KLIKNI ZA VEČ >>

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

KLIKNI ZA VEČ >>

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

KLIKNI ZA VEČ >>

Loščika in ilustracije

Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

KLIKNI ZA VEČ >>

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat. Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

KLIKNI ZA VEČ >>

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto. Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

KLIKNI ZA VEČ >>

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še. [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

KLIKNI ZA VEČ >>

Kipar Jakob Savinšek

V enem prejšnjih prispevkov smo izvedeli, kako je Jakob Savinšek vplival na pesništvo Mile Kačič, danes pa bomo izvedeli, kako je Mila Kačič vplivala nanj in na njegovo kiparstvo. Savinšek in Kačič sta se zaljubila junija 1944 in že čez dve leti je Savinšek naredil njen portret . V tem času je bil še študent na takratni Akademiji za upodabljajočo umetnost. Kiparstvo ga je menda vsega prevzelo in nikoli ni bil čisto zadovoljen s svojim delom – pa s tujim tudi ne. »Priznanja, ki jih je bil deležen, ga niso omrežila s samozadovoljstvom, temveč so ga gnala v nepotešenost in nova iskanja. »Navdih« je imel zanj pogojno vrednost, samo tolikšno, kolikor se je dopolnjeval z vztrajnim, sistematičnim delom in znanjem. Kot ustvarjalec je bil trd in nesentimentalen do sebe in do mene: ogromno mi je dal, pa tudi ogromno zahteval. In rada sem mu dajala, kar je bilo v mojih močeh,« je povedala Mila. V diplomski nalogi z naslovom Mila Kačič in Jakob Savinšek je objavljen pogovor z ig...

KLIKNI ZA VEČ >>

GledalKaja

Preišči ta spletni dnevnik