Jaz si Francisca Goyo (1746-1828) v tem njegovem zadnjem obdobju življenja predstavljam kot nergača, sitega vsega. Večino življenja je preživel na španskem dvoru, tam videl vse sorte spletk (tudi med ožjimi družinskimi člani, beri: med očetom kraljem in sinom prestolonaslednikom), videl, kako so tujci Francozi zavzeli njegovo deželo, obljubljali mleko in med, na koncu pa je bilo še hujše kot prej, videl domačine, kako se upirajo okupatorju in ob tem tvegajo življenje. Aja pa da ne omenjamo tiste grozljive inkvizicije. Poleg tega je imel že resne težave z zdravjem, saj je oglušel.
Francisco Goya, Saturn žre svojega otroka, med 1820 in 1823, 143.5 cm × 81.4 cm, mešana tehnika, stenska poslikava, prenesena na platno, Muzej Prado, Madrid.
Že leta 1792 se mu je bolezen pojavila znenada: omotica, šibkost, delirij, slabost, bolečine v trebuhu, gluhost in delna slepota. Takrat ga je rešil neki zdravnik, ki mu je Goya v zahvalo tudi naredil sliko. Danes je svetovni splet pol raznoraznih teorij, kaj da je bilo z Goyo narobe: sifilis, zastrupitev s svincem (slikarji so ga uporabljali pri slikanju in kaj hitro si ga lahko zanesel v usta), cerebrovaskularna bolezen, akutna okužba centralnega živčnega sistema in redko stanje sindroma Vogt-Koyanagi-Harada – začasno vnetje uvealnega trakta, povezano s trajno gluhostjo.
Uvod
Slika, ki jo obravnavamo v tokratnem prispevku, je del njegovih t.i. »črnih slik«. Verjetno ste že slišali zanje, saj so res znane. Med 1819/1820 in 1823 je izdelal serijo 14 slik različnih dimenzij. Goya se je pri 72-ih letih še predzadnjič selil (zadnja postojanka je Bordeaux, kjer je tudi umrl). Madrida je videl še preveč, zato si je raje kupil hišo v predmestju Madrida in tam preživel štiri leta. V tem času si je poslikal stene svojega bivališča (naš Saturn je bil lociran v jedilnici). Teh slik ni nameraval kazati naokoli. Naredil jih je iz sebe in za-se, no, morda jih je pokazal tudi svoji družabnici-služabnici Leocadii Weiss in jo povprašal, kaj si misli o njih. Rdeča nit vseh slik so intenzivne, grozljive teme, ki odražajo tako avtorjev strah pred norostjo kot tudi njegov mračni pogled na človeštvo. Srečamo se z zlobo, konfliktom in obupom.
Ena izmed slik je Čarovniški sabat. Meni je ta slika še bolj grozljiva kot Saturn.
Ženski se posmehujeta moškemu. Ali se moški samozadovoljuje? Zakaj ga ženski tako gledata in se mu posmehujeta? Sta morda prostitutki?
Pes. Ta slika mi je bila že od nekdaj všeč, saj obožujem pse. A šele pred kratkim sem prvič prebrala, da se jo interpretira kot utapljanje v živem pesku. Pes naj bi gledal v nebo in iskal rešitev in pomoč, ki pa nikoli ne bo prišla.
Veliko srečo imamo, da se je slika – ali bolje, poslikava – sploh ohranila. Hiša je skupaj s poslikavami prešla v last barona Émila d'Erlangerja, ki jih je dal sneti in prenesti na platno. Želel jih je prodati na razstavi Universelle leta 1878 v Parizu, a ker zanje ni bilo zanimanja, jih je dve leti kasneje podaril španski državi. Zanje je dal veliko denarja, saj jih je bilo treba tudi restavrirati (to je naredil Muzej Prado), ob tem so uničene dele odstranili. Španski umetnik Antonio Brugada, ki je vodil popis vseh Goyevih slik iz hiše ter opisal prenos iz poslikav na platno, je zapisal, da je bilo v spodnjem delu hiše sedem, v prvem nadstropju pa osem poslikav. A v Muzej Prado jih je prišlo le 14, kje je tista manjkajoča poslikava, ni znano. Hiše pa že davno ni več, saj so jo porušili.
Saturn žre svojega otroka
Zdaj pa si pobližje poglejmo motiv Saturna. Motiv je seveda vzet iz rimske mitologije, ki pa se je, kot vemo, navdihovala iz grške: Mama Terra (Gaja) je napovedala strmoglavljenje sina Saturna (gr. Kronos). Krivec, je rekla, bo eden njegovih otrok. Saturn se zato domisli rešitve: svoje otroke bo pojedel in nihče ga ne bo mogel vreči s prestola vrhovnega boga. Požrl je Vesto (Hestijo), Ceres (Demetro), Juno (Hero), Plutona (Had) in Neptuna (Pozejdona). Saturnova žena Ops (Rea) je sina Jupitra (Zevsa) skrila in možu namesto otroka ponudila kamen, zavit v povoje. Prerokba se je izpolnila.
Goya je upodobil najbolj grozljiv trenutek, ko oče žre svojega otroka. Slika je kruta, krvoločna, ker oče trga telo otroka. Koga žre Saturn? To je vsekakor odraslo telo in rekla bi, da pripada ženski, torej gre morda za Ceres, Vesto ali Juno? Ali se je antagonist ob tem vzburil? Če boste dobro pogledali, boste videli njegov ud v erekciji.
Nekateri strokovnjaki interpretirajo motiv kot konflikt med mladostjo in starostjo, ali pa kot božjo jezo in alegorijo razmer v Španiji. Kakorkoli že, ne gre pozabiti, da je bil naslov slike dodan kasneje in ga je seveda nujno treba vzeti z rezervo! Prav zato nekateri opozarjajo na nevarnost prehitrega interpretiranja, saj se na sliki ne pojavi niti en tradicionalen ikonografski atribut, povezan s Saturnom (kot je njegova kosa ali peščena ura), zato morda sploh ne gre za Saturna. Po tradiciji se je iz tega mita vedno izbiralo drugačen prizor: očeta, ki izbruha svoje otroke žive in cele po tem, ko poje kamen, za katerega misli, da je Jupiter.
Peter Pavel Rubens, Saturn žre svojega sina, olje na platnu, 1636. Muzej Prado. Isti motiv, a tu je takoj očitno, da gre za Saturna, saj se pojavi kar nekaj atributov (poleg Saturnove kose v ozadju prepoznamo planet).
Umetnostna zgodovina ne odkriva le "lepih" stvari, pogosto se ukvarja tudi z grozljivimi. Spomnim se, kakšen vtis je naredila slika name, ko sem jo v živo gledala v Muzeju Prado. Res imamo srečo, da se je ohranila.
Komentarji