GledalKaja

  Slikar Rihard Jakopič je slovensko umetnost utemeljeval s tem, da je umetnik šolan v domovini in da deluje v domovini. Pri tem naj bi se tudi izogibal »tujih vplivov« oziroma umetnosti, ki ne prihaja od naroda in torej ni »slovenska«. Tako Jakopič v zgodovino slovenske umetnosti ne šteje izjemno uspešna brata Šubic in tudi ne Ivane Kobilca, ki je poleg Jurija Šubica edina, ki je razstavljala na najpomembnejši razstavi tistega časa – pariški Salon – in to kar trikrat! Kot vemo, je Kobilca večino svojega življenja preživela v takratnih najpomembnejših kulturnih metropolah Dunaju, Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, čeprav se je v domovino vedno vračala in je tudi konec svojega življenja dočakala prav tu. Kaj bi Rihard Jakopič rekel o slovenskem umetniku Tobiasu Putrihu, ki je svojo osnovno izobrazbo dobil v domovini, vendar pa ga je pot že kaj kmalu zanesla v tujino, kjer je pričel sodelovati s pomembnimi galerijami in pravzaprav dobil znanje od »zunaj«? Tobias Putrih  (roj....

    O Fridi Kahlo smo že govorili ( KLIK za članek Vse barve Fride Kahlo !), danes pa si bomo ogledali dve njeni sliki in ju tudi primerjali med seboj. Sliko Moji stari starši, moji starši in jaz je naslikala leta 1936, Družinski portret pa je njeno nedokončano delo, za katerega izvemo iz fotografske dokumentacije, da ga je delala v letih 1949 in 1950. Zakaj se je vračala k motivu družine? V času, ko je delala na sliki Moji stari starši, moji starši in jaz je Frida doživela že veliko razočaranj: izvedela je, da jo je mož Diego Rivera prevaral z njeno sestro, doživela pa je tudi že dva splava in spoznala, da nikoli ne bo mogla imeti otrok. Z Diegom sta se sporazumno odločila, da bosta živela ločeno in da bosta videvala druge ljudi. Frida Kahlo, Moji stari starši, moji starši in jaz , 1936, olje in tempera na cinkovi plošči. Slika je na ogled v Muzeju moderne umetnosti. Naš pogled na sliki najprej pritegne Frida, ki se je upodobila kot majhna deklica. Stoj...

  Obisk Muzeja sodobne umetnosti Metelkova je kot prihod domov, ničkoliko ur sem namreč preživela na stalni postavitvi (na njej je med drugim predstavljen performans Ritem 0 , pa tudi Triglav ), kjer sem obiskovalcem na vodstvih na čimbolj razumljiv način poskušala približati sodobno umetnost. Po dolgem času sem se torej zopet ustavila tam in si ogledala že pred meseci odprto pregledno razstavo fotografij Božidarja Dolenca (1950 – 2008). Dolenc velja za enega najzanimivejših fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas. Meni osebno pa je najbolj zanimiv del razstave prav tisti, ki dokumentira ljubljansko rock oziroma punk sceno. Med pogostimi portretiranci lahko prepoznamo tudi člane Borghesie. V uvodu sem sicer zapisala, da je Božidar Dolenc dokumentiral sceno, a Meta Krese v pogovoru s sokustosom Rokom Vevarjem (posnetek pogovora najdete na povezavi čisto na koncu tega članka) pravi, da gre pri tem bolj za iskanje. Kot da je Božidar Dolenc na teh koncertih nekaj iskal. ...

  Ja, vem, muzeji in galerije so spet zaprti. Ampak, veste kaj? Zdaj je odlična priložnost, da na spletu pobrskate za vsemi razstavami, ki so sicer na ogled, in se odločite, da ob prvi priložnosti pa res greste v galerijo. Morda se boste odločili za ogled slik Fortunata Berganta.  Po odmevni razstavi, ki je k nam prišla iz Prage ( >KLIK za povezavo!< ), so se v Narodni galeriji osredotočili na umetnika, ki prihaja iz naših krajev. Ob tristoletnici rojstva Fortunata Berganta (1721 – 1769) so namreč pripravili razstavo, kjer je predstavljenih nekje štirideset mojstrovih umetnin. Berganta postavljamo ob bok mojstrom Valentinu Metzingerju, Francu Jelovšku in Antonu Cebeju, ki so tako kot on delovali v obdobju baroka. Ob besedi barok verjetno najprej pomislimo na bogate ornamente, morda malce nabuhle osebe in nabožno ikonografijo, a ob pogledu na Bergantova dela kaj kmalu ugotovimo, da ne ustrezajo nujno tem našim predsodkom. Na njegovih slikah ne bomo opazili tovrstnega pre...

  Fra Filippo Lippi (1406 – 1469) je bil uspešen slikar, ki je združeval elemente tako realističnega kot t. i.  lepega sloga. Poglejmo, s čim se je še zapisal v zgodovino! Lippu Lippiju, kot so ga tudi imenovali, so že zgodaj umrli starši in prepuščen je bil v tetino varstvo, ki pa ni imela denarja, da bi lahko zanj skrbela, zato ga je pustila pred vrati firenškega karmeličanskega samostana. Tam je res tudi odraščal in pričel z izobraževanjem, s šestnajstimi leti pa je, kot je bilo takrat običajno za zapuščene otroke, vstopil v red. Giorgio Vasari je v svoji biografiji o pomembnih italijanskih slikarjih zapisal, da si je Lippi želel postati res kvaliteten slikar po tem, ko je pri delu videl mojstra Masaccia (1401 -  1428)  (Masacciu se bomo posvetili v enem prihodnjih prispevkov). Pri svojem slikarskem poklicu je imel močno podporo svojega reda. Kljub temu da je bil redovnik ( fra je krajše za frater, brat), pa je živel ničkaj pobožno življenje. Menda je bil zelo ži...

  V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani lahko na stalni postavitvi najdemo morda najbolj znano delo Marine Abramović (roj. 1946), imenovano Ritem 0. Abramović je ena najpomembnejših umetnic, ki se ukvarjajo z  body artom. Body art je oznaka, s katero označujemo sodobne umetniške prakse, ki delujejo iz telesa, torej umetnost nastaja na telesu ali pa s pomočjo telesa (telo kot izrazno sredstvo). Oznake navadno ne prevajamo, torej da bi rekli recimo »telesna umetnost,« tako kot tudi besede performans ne (mimogrede, o tem, kaj je performans sem že pisala. Povezavo do prispevka lahko najdete čisto na koncu). Še danes kontroverzen performans Ritem 0  je Marina Abramović izvedla leta 1974 v neki italijanski galeriji. Obiskovalce je v prostoru pričakala umetnica, poleg nje pa je bilo na mizo položenih 72 predmetov. To so bili različni predmeti kot denimo med, olivno olje, perje, vrtnica, šminka, skalpel, bič, škarje, nož in nabita pištola. Performans je trajal šest ...

  Zadnje delo, ki ga je naslikal veliki Leonardo da Vinci (1452 - 1519), nosi naslov Sveti Janez Krstnik. Tradicionalno je bil Janez Krstnik vedno upodobljen kot starejši moški in skoraj vedno asketskega videza, Leonardo pa ga naslika mladega in nežnega, androginega. Zatorej ni čudno, da se je ob njej porodilo veliko homoerotičnih teorij. Leonardo da Vinci, Sveti Janez Krstnik , 1513–1516, Louvre. Vir: angleška Wikipedija Slika je pravzaprav hudo nenavadna, prav nič se ne zdi nabožna. Ker je figura potopljena v senco, se naša pozornost takoj osredotoči na njegov izraz, ki je res nenavaden. Zdi se namreč, kot da ena polovica obraza gleda v nas, druga pa v nebo (nebesa). Nekateri umetnostni zgodovinarji so to opisali kot sekvenčnost, kot sličice pri filmu: v enem hipu torej gleda v nas, v drugem pa že v nebesa. Z levico si pritiska na prsi križ, z desnico pa kaže gor in kot da nam želi povedati to, kar je kasneje sledilo s Kristusom: »Jaz, Janez Krstnik, sem pot, odrešenje,« ven...

  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...