Punk Božidarja Dolenca (retrospektivna razstava v MSUM-u)

 Obisk Muzeja sodobne umetnosti Metelkova je kot prihod domov, ničkoliko ur sem namreč preživela na stalni postavitvi (na njej je med drugim predstavljen performans Ritem 0, pa tudi Triglav), kjer sem obiskovalcem na vodstvih na čimbolj razumljiv način poskušala približati sodobno umetnost. Po dolgem času sem se torej zopet ustavila tam in si ogledala že pred meseci odprto pregledno razstavo fotografij Božidarja Dolenca (1950 – 2008). Dolenc velja za enega najzanimivejših fotografov druge polovice dvajsetega stoletja pri nas. Meni osebno pa je najbolj zanimiv del razstave prav tisti, ki dokumentira ljubljansko rock oziroma punk sceno.

Med pogostimi portretiranci lahko prepoznamo tudi člane Borghesie.

V uvodu sem sicer zapisala, da je Božidar Dolenc dokumentiral sceno, a Meta Krese v pogovoru s sokustosom Rokom Vevarjem (posnetek pogovora najdete na povezavi čisto na koncu tega članka) pravi, da gre pri tem bolj za iskanje. Kot da je Božidar Dolenc na teh koncertih nekaj iskal. Morda ga je preprosto zanimalo, kaj se dogaja med ljudmi njegove generacije oziroma med mlajšimi na prizoriščih, ki so bili na nek način skriti pred ostalo javnostjo.

Za osvežitev spomina kaj punk sploh je, citiram del iz mojega pred leti napisanega članka Punk v muzeju za Delo: »[…] Razmere so spodbudile ustvarjalnost (večinoma srednješolcev in študentov), ki je na svoj način − prek glasbe, mode, videa, poezije, fotografije, teatra in performansa − izrazila upor. […] Zaradi izredne popularnosti punka se je pojavila potreba po prostorih, kjer bi se ljudje s podobnimi interesi lahko družili. V osemdesetih letih je bilo ustanovljenih veliko klubov, ki pa jih je oblast po relativno kratkem času delovanja zaprla. Prevladovalo je stališče, da subkulturno-glasbeni pojav ne nosi nikakršne teže, za obstoj klubov in ostalih prostorov, ki so jih samoiniciativno odprli punkerji, pa tako ni nikakršne podlage. Alternativci so se začeli zadrževati tudi na javnih prostorih, recimo na trgih in v parkih. Plečnikov trg so z grafitom preimenovali v Johnny Rotten Square (poimenovan po pevcu skupine Sex Pistols).« [1] Na takšnih in podobnih dogodkih, še posebej v Disku FV, Študent-u ter K4, je bil torej prisoten tudi Dolenc s svojim fotoaparatom. V bistvu pa je bil Dolenc precej kontradiktorna oseba: ne glede na to, kako doživete se nam lahko zdijo te fotografije, sam ni bil punker. Še najraje je imel jazz in etno. Kakorkoli že, za tiste, ki smo rojeni kasneje in nismo doživeli tega svojevrstnega preporoda kulture, so takšne fotografije neprecenljive.

Del razstave so popestrili s projekcijo fotografij iz klubov, k vzdušju pa pripomore tudi slovenski punk, ki se sliši iz zvočnikov.

Na razstavi najdemo tudi prijeten kotiček, kjer se lahko usedemo in prelistamo knjige z Dolenčevimi fotografijami.

Iz cikla Slike s koncertov, 1983. Vir: spletna stran Muzeja sodobne umetnosti Metelkova.

Danes že kar ikonična fotografija. Iz cikla Ljubljanska subkulturna scena. Disko FV, 1984.

*

Da mu ne bi naredili krivice, omenimo tudi cikel, ki ga je razvijal bolj ali manj vse svoje življenje: avtoportret. Ob pregledu zaenkrat znane zapuščine se je izkazalo, da je po številu teh posnetkov Božidar Dolenc pri nas v samem vrhu. Kot da bi neprenehoma preučeval svojo zunanjost, hkrati iskal odgovore stvarstva v sebi, pri tem pa se igral z uporabo zrcal, dolgo in/ali večkratno ekspozicija, fotomontažo idr.

Razstava z naslovom Avtografija, zagonetnost, uporništvo: fotografija Božidarja Dolenca bo na ogled do predvidoma 6. junija 2021.

Eden izmed avtorportretov, ki so na ogled na razstavi.

O fotografu Božidarju Dolencu

Rojen je bil leta 1950 v Ljubljani. Kot kemijski tehnik po izobrazbi je bil vrsto let zaposlen v tovarni Lek. Nekje v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je pričel zanimati za fotografijo, leta 1984 pa pričel delovati kot samostojni fotograf. Zanimalo ga je marsikaj: poleg mistike in ezoterike tudi prizori iz vsakdanjega življenja (ljubljanske ulice, prizorišča alternative, bolšji trg), nastalo je tudi mnogo portretov in avtoportretov. Imel je veliko samostojnih razstav, še več pa je razstavljal na skupinskih razstavah. Leta 2008 je storil samomor.

*

Ob razstavi je izšel tudi katalog, za katerega so besedila prispevali kustosinja Lara Štrumej in že omenjeni Rok Vevar, Marina Gržinić pa je prispevala svež pogled na takratno subkulturo.

 

Več o razstavi in o fotografu Božidarju Dolencu lahko preberete tu: http://mg-lj.si/si/razstave/3234/fotografija-bozidarja-dolenca/

[1] Kaja Rožman, Punk v muzeju, časopis Delo, 18. 5. 2017, https://old.delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-punk-v-muzeju.html

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Slika
Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...
KLIKNI ZA VEČ

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

Slika
'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...
KLIKNI ZA VEČ

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Slika
  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...
KLIKNI ZA VEČ