»Izkušnja, ki sem se jo naučila, je bila … da če prepustiš odločanje občinstvu, lahko umreš.«

 V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani lahko na stalni postavitvi najdemo morda najbolj znano delo Marine Abramović (roj. 1946), imenovano Ritem 0. Abramović je ena najpomembnejših umetnic, ki se ukvarjajo z  body artom.

Body art je oznaka, s katero označujemo sodobne umetniške prakse, ki delujejo iz telesa, torej umetnost nastaja na telesu ali pa s pomočjo telesa (telo kot izrazno sredstvo). Oznake navadno ne prevajamo, torej da bi rekli recimo »telesna umetnost,« tako kot tudi besede performans ne (mimogrede, o tem, kaj je performans sem že pisala. Povezavo do prispevka lahko najdete čisto na koncu).

Še danes kontroverzen performans Ritem 0  je Marina Abramović izvedla leta 1974 v neki italijanski galeriji. Obiskovalce je v prostoru pričakala umetnica, poleg nje pa je bilo na mizo položenih 72 predmetov. To so bili različni predmeti kot denimo med, olivno olje, perje, vrtnica, šminka, skalpel, bič, škarje, nož in nabita pištola. Performans je trajal šest ur in v tem času je bilo telo popolnoma nepremične umetnice na voljo, da obiskovalci uporabijo na njem razstavljene predmete in torej naredijo z umetnico karkoli že pač želijo. Obiskovalci so bili sprva zadržani, a kot da bi jih njena pasivnost sprovocirala in spodbudila k (malce nasilni) akciji – v njeno telo so zapičili trnje vrtnice, razrezali so ji oblačila in porezali tudi njo, nanjo so napisali različne stvari. Eden izmed obiskovalcev je menda lizal njeno kri, drugi je vzel pištolo in ji jo nameril na glavo. Zdelo se je, da jo bo ustrelil, a je posredoval nekdo iz občinstva in ga ustavil.  

Performans Ritem 0. Vir: https://www.pinterest.com/pin/312296555394504843/

Zakaj bi se umetnik sploh spustil v nek tak performans, kjer ne moreš predvideti poteka in lahko ob tem celo tvegaš življenje? Abramović je povedala, da je želela najti mejo v odnosu med občinstvom in umetnikom samim, pokazalo pa se je, kakšnih stvari vse smo ljudje zmožni, če vemo, da ne bomo kaznovani. Umetnica je povedala, da je ob tej (pre)izkušnji spoznala lastno moč, da izpelje stvari do konca, tudi če so zelo težke. Zanimiv je ta premik, kjer smo obiskovalci kulturnih inštitucij navajeni biti pasivni in smo tisti, ki čakamo, da bo neka umetnina ali pa performans vplival na nas, tu pa se je zgodilo ravno obratno: kot da so v resnici nastopili gledalci, le da se tega niso zavedali.

Kako se je performans končal? Po nekje šestih urah je umetnica »oživela« in se premaknila proti občinstvu. In kakšna je bila njihova reakcija? Zelo hitro so se pobrali iz galerije. Kot da bi se želeli izogniti soočenju, ko je »živa lutka« oživela. 

Performans Ritem 0. Proti koncu so ji razrezali oblačila s telesa. Vir: https://minyilee.wordpress.com/2013/02/20/marina-abramovic-rhythm-0-1974/

Marina Abramović sama je inštituciji +MSUM donirala ta performans, ki je na stalni razstavi predstavljen z več kot 25 diapozitivi in rekonstrukcijo 72 predmetov. Lepo vabljeni, da si ogledate postavitev!

Performans Abramovićeve je predstavljen že vse od odprtja +MSUM. Na fotografiji je stara postavitev iz leta 2012. Vir fotografije: spletna stran Muzeja sodobne umetnosti Metelkova.

>> Povezava do performansa skupine OHO (KLIK!) <<

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Slika
Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...
KLIKNI ZA VEČ

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

Slika
'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...
KLIKNI ZA VEČ

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Slika
  Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...
KLIKNI ZA VEČ