Nabriti renesančni slikar Filippo Lippi

 Fra Filippo Lippi (1406 – 1469) je bil uspešen slikar, ki je združeval elemente tako realističnega kot t. i. lepega sloga. Poglejmo, s čim se je še zapisal v zgodovino!

Lippu Lippiju, kot so ga tudi imenovali, so že zgodaj umrli starši in prepuščen je bil v tetino varstvo, ki pa ni imela denarja, da bi lahko zanj skrbela, zato ga je pustila pred vrati firenškega karmeličanskega samostana. Tam je res tudi odraščal in pričel z izobraževanjem, s šestnajstimi leti pa je, kot je bilo takrat običajno za zapuščene otroke, vstopil v red. Giorgio Vasari je v svoji biografiji o pomembnih italijanskih slikarjih zapisal, da si je Lippi želel postati res kvaliteten slikar po tem, ko je pri delu videl mojstra Masaccia (1401 - 1428) (Masacciu se bomo posvetili v enem prihodnjih prispevkov). Pri svojem slikarskem poklicu je imel močno podporo svojega reda.

Kljub temu da je bil redovnik (fra je krajše za frater, brat), pa je živel ničkaj pobožno življenje. Menda je bil zelo živahen človek, ki se je zapletel v veliko škandalov: imel je veliko ljubic, ponarejal je, prelomil veliko obljub, tudi dogovorjenih naročil ni izpolnjeval. Eden izmed njegovih naročnikov je bil recimo Cosimo Medičejski Starejši, ki je Lippija k delu želel prisiliti tako, da ga je celo zaklenil v sobo – a zviti Lippi je po vrvi pobegnil skozi okno! 

Njegova zgodba se je dodatno zapletla, ko je dobil naročilo za poslikavo kora v katedrali v mestu Prato. Tam je spoznal mlado in lepo Lucrezio Buti, ki se je pripravljala, da bo vstopila v red. Sestre je prepričal, da mu naj pozira kot model za Marijo, Jezusovo mater. Star je bil že petdeset let, ko je z njo pričel strastno ljubezensko afero, menda jo je celo ugrabil. Nikoli se nista poročila, saj je odklanjal poroko, ker je menda še naprej želel živeti življenje brez ovir. Imela sta dva otroka, njun sin je bil Filippino Lippi, ki je, tako kot njegov oče, postal slikar. Nekateri viri pravijo, da je razuzdanec živel tudi z Lucrezijino sestro, torej da so ustanovili nekakšno skupnost, komuno. Cosimo Medičejski je ne glede na Lippijeve želje prosil papeža Pija II., če lahko posreduje in reši ugled tako Lucrezie kot Lippija. Papež je poslal dovoljenje-izjemo, da se Lippi lahko poroči z Lucrezio, a je slikar umrl še preden je dovoljenje res prišlo. Njegovi sodobniki so ugibali, če ga morda niso zastrupili njeni sorodniki ali pa morda kakšna razočarana ljubica.

*

Lippi je Lucrezio Buti verjetno naslikal na sliki Marija z Detetom in angeloma. Vidimo, da je obraz res izrazito lep, idealiziran (to je ta »lepi slog«, ki ga omenjamo v uvodu), očitna pa je tudi nekakšna melanholija; oboje je vplivalo na Sandra Botticellija in sina Filippina Lippija, morda celo na Leonarda da Vincija! Morda pa lahko vsebino prizora tolmačimo tudi širše: mati z detetom ob seboj razmišlja o otrokovi prihodnosti in moli za njegovo srečo. 

Filippo Lippi, Marija z Detetom in angeloma, 1450-1465, Galerija Uffizi. Vir foto: wiki Delo je precejšnja uganka, saj ni znano, kdo je bil naročnik in tudi ne, kje je slika prvotno stala (za kam je bila namenjena). 

Tradicionalno velja, da naj bi se Lucrezia pojavila tudi na freski Herodovo slavje, kjer naj bi predstavljala lepo in zapeljivo Salomo.

Filippo Lippi, Herodovo slavje (del Zgodbe svetega Štefana in svetega Janeza Krstnika), 1452-1465), velika kapela (Cappella Maggiore) v katedrali v mestu Prato v Italiji. Vir foto: wiki

Čeprav se nam kaj hitro lahko zgodi, da pričnemo v našem občudovanju umetnike postavljati na piedestale, je vendarle zmotno razmišljanje, da so živeli (popolnoma) poduhovljeno in brezmadežno življenje. Bili so ljudje tako kot mi, z vsemi napakami in slabimi navadami. Takšne zgodbe, kot je ta, pa naj nas spravijo v dobro voljo in morda v malce nejevere.