Razstava slik Fortunata Berganta v Narodni galeriji

Ja, vem, muzeji in galerije so spet zaprti. Ampak, veste kaj? Zdaj je odlična priložnost, da na spletu pobrskate za vsemi razstavami, ki so sicer na ogled, in se odločite, da ob prvi priložnosti pa res greste v galerijo. Morda se boste odločili za ogled slik Fortunata Berganta. Po odmevni razstavi, ki je k nam prišla iz Prage (>KLIK za povezavo!<), so se v Narodni galeriji osredotočili na umetnika, ki prihaja iz naših krajev. Ob tristoletnici rojstva Fortunata Berganta (1721 – 1769) so namreč pripravili razstavo, kjer je predstavljenih nekje štirideset mojstrovih umetnin.

Berganta postavljamo ob bok mojstrom Valentinu Metzingerju, Francu Jelovšku in Antonu Cebeju, ki so tako kot on delovali v obdobju baroka. Ob besedi barok verjetno najprej pomislimo na bogate ornamente, morda malce nabuhle osebe in nabožno ikonografijo, a ob pogledu na Bergantova dela kaj kmalu ugotovimo, da ne ustrezajo nujno tem našim predsodkom. Na njegovih slikah ne bomo opazili tovrstnega pretiravanja v okrasju (no, morda le v obliki veličastnega okvirja). Kar prevladuje na večini njegovih del, so dramatične geste, bogat kolorit, še posebej pa nas gledalce navdušuje obravnava draperije, ki je tudi Bergantova značilnost: gube oblačil oziroma plaščev so lomljene ostro, morda bi lahko rekli, da nas spomnijo na papir (zato jih imenujemo kar »papirnate gube«).

Pogled na razstavni prostor. Skrajno levo opozarjamo na sliko Škapulirska Marija, 1751, v ozadju pa na Sv. Jurija v boju z zmajem, 1763, desno poleg pa še Križanega s sv. Marijo Magdaleno, 1763.

Detajl s slike Škapulirska Marija. Poglejmo si omenjene papirnate gube pobližje! Občutek imamo, da je oblačilo zaživelo: kot bi se veter ujel v plašč in mu vdihnil življenje. Rožnata obleka je bila sicer prvotno precej močne rdečkaste barve, vendar je zob časa naredil svoje in barva je zbledela.

Pogled na razstavni prostor.

Mojster je delal tako za razne samostanske redove kot tudi za plemstvo. In zdi se, da so prav portreti plemičev najbolj zanimivi in najbolj prepričljivi.

Fortunat Bergant je portretiral tudi zakonca Erberg kmalu po njuni poroki (po letu 1761). Vir: spletna stran Narodne galerije. V njuni ljubljanski palači na Mestnem trgu je mojster živel vse do smrti. Mimogrede, če boste dobro pogledali, boste tudi pri ogrinjalu Marije Ane baronice Erberg prepoznali Bergantove značilne papirnate gube.

Še zanimivost: že leta 2018 so restavrirali Portret Jožefa Antona barona Codellija in ugotovili, da je bilo ozadje za sedečim baronom v 19. stoletju preslikano. Baron je bil prvotno pravzaprav naslikan kot da sedi v skalnati pokrajini (leva slika spodaj) in ne pred zeleno zaveso (desna slika spodaj), kot smo mislili vsi, ki smo vrsto let hodili mimo njega na stalni postavitvi v Narodni galeriji! Tako vidimo, da so restavratorji tudi nekakšni detektivi, ki odkrivajo tančice preteklosti in iščejo resnico.

Fortunat Bergant, Portret Jožefa Antona barona Codellija, 1762. Levo: restavrirana slika, desno (detajl slike): baron Codelli je še postavljen pred zeleno zaveso, ki jo je v 19. stoletju naslikal Pavel Künl (morda poznate Künlovo veduto Ljubljana - Ribji trg). Desna slika vir: spletna stran Narodne galerije.

Na razstavi je predstavljenih kar nekaj primerov različnih postopkov, ki jih morajo konservatorji in restavratorji opraviti preden so slike na ogled javnosti. Razstava je tako še posebej zanimiva za tiste, ki jih zanimajo tovrstni posegi. Eden od primerov, kjer je bilo narejenih veliko posegov, je Prestar, ki je najbrž Bergantovo najznamenitejše delo. Prikazuje široko smejočega se moškega s presto v rokah (po tem je slika tudi dobila svoj naslov).[1] Tega, kaj se je s sliko dogajalo, verjetno nikoli ne bomo zagotovo izvedeli. So pa raziskave pokazale, da je bil prestarjev obraz žrtev vandalizma, kjer so bile ali z nekakšnim špičastim orodjem ali pa s pištolo manjšega kalibra narejene luknjice (perforacije). Poškodbe so bile zapolnjene z voskom, kar je dalo videz bradavic oziroma lepotnih znamenj in tako je dolgo vrsto let veljalo prepričanje, da je imel naslikani možakar težave s kožo.

Na takšnih panojih so na razumljiv način predstavljeni raznorazni konservatorsko-restavratorski posegi.

Levo: Prestar, 1761, desno: Ptičar, 1761. Vir: spletna stran Narodne galerije.

Kratek življenjepis slikarja Fortunata Berganta

Fortunat Bergant je bil rojen leta 1721 v Mekinjah. Družina se je kmalu preselila v Kamnik, kjer je Bergantov oče sodeloval s Francem Jelovškom in Valentinom Metzingerjem pri obnovi tamkajšnjih cerkva. Bergantova mladostna dela so v večini neohranjena in pravzaprav se o tem zgodnejšem obdobju ne ve kaj veliko. Znano pa je, da je od leta 1750 naprej deloval na Hrvaškem, kjer je, tako se zdi, dobil kar precej naročil. Nadalje je znano, da je med leti 1756 in 1760 obiskoval »Scuolo del Nudo«, ki je delovala v okviru priznane rimske Akademije Sv. Luke. Za dve risbi moških aktov je celo prejel prvi nagradi (obe risbi sta tudi predstavljeni na razstavi). Že leta 1760 se je nato vrnil na Kranjsko, kjer je dobil mnogo cerkvenih naročil, prav tako pa je s svojimi veščinami prepričal plemstvo, da so ga najeli za portretista. V hiši barona Erberga, ki je bil njegov najpomembnejši mecen, je leta 1769 umrl.

***

Razstava bo na ogled predvidoma do 30. maja. Razstava je podaljšana do 14. junija 2021.

Na spletni strani Narodne galerije si lahko ogledate videoposnetke, kjer kustosi in pedagogi predstavljajo slikarja in njegova dela: https://www.ng-slo.si/si/razstave-in-projekti/razstava/fortunat-bergant?id=4743

Članek je v skrajšani verziji objavljen v Kraljih ulice (maj 2021).

[1] Glede na to, da poznamo tudi sliko Ptičar, se je dolgo časa interpretiralo, da sta bili sliki del ikonografije petih čutov: sluh, vid, okus, tip in vonj. Prestar bi torej lahko bil alegorija okusa, Ptičar s ptičem v kletki pa sluha. Še posebej v zadnjem času pa se ponuja drugačna interpretacija (pri Ptičarju gre morda za aluzijo na erotično in ljubezensko simboliko). Ostale slike (če so sploh obstajale in bile del ikonografije petih čutov) zaenkrat veljajo za izgubljene.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Rubensova slika Ugrabitev Levkipovih hčera

'Ugrabitev' je evfemizem za posilstvo. Zakaj se je slikar Peter Paul Rubens lotil takšnega, za današnji čas tako provokativnega motiva? V kratki študiji (krajšo študijo sem pred časom objavila tudi o Botticellijevem Mističnem rojstvu ), ki sem jo pripravila, se bomo dotaknili možnih interpretacij motiva. Peter Paul Rubens, Ugrabitev Levkipovih hčera , 1615-1618, Stara pinakoteka, München. Pa začnimo z opisom slike! V središču dogajanja na sliki Ugrabitev Levkipovih hčera so naslikane štiri osebe, za njimi dva konja in dva amoreta. Dva moška, od tega eden sedi na konju, drugi pa stoji na tleh, si podajata eno izmed deklet, medtem ko drugo dekle, postavljeno v zvitem klečečem položaju na tleh, močno drži tisti moški, ki stoji na tleh. Osebe so čudno zvite, tako, da ena drugo pogosto prekrivajo in da se določeni deli telesa ne vidijo. Prva figura, ki nam pade v oči, je oseba na sredini slike, to je ženska, ki si jo moška podajata. Moški na konju jo drži za noge, moški na tleh pa...

KLIKNI ZA VEČ >>

Mila Kačič in Jakob Savinšek

Pesnica in igralka Mila Kačič je imela deset let mlajšega kiparja Jakoba Savinška zelo rada. Kljub temu da je umrl že leta 1961 je do svoje smrti mislila nanj in mu posvetila večino svojih pesmi. A zaljubila sta se šele na drugi pogled. "Tisti večer, ko sem ga spoznala, ni name nobenega takega groznega vtisa naredil. Potem je zelo zbolel in ga mesec in pol nisem videla. Po tistem sem ga srečala na cesti, ko sem enkrat šla iz Opere. Mrak se je delal, pa mi je prišel nasproti. Strašno shujšan. Ustavila sva se, rekla sem: "Zdaj ste se pa pozdravili?" "Ja, sem se, do gotove mere," je odgovoril in sva oba utihnila. Tega trenutka ne bom nikoli v življenju pozabila. Stala sva in se gledala in skozi moje možgane je šlo samo: "Temu človeku sem zapisana do smrti." Samo ta misel. Nakar je on rekel: "Vas grem lahko spremit domov?" Sem rekla: "Prosim." In me je spremil do doma. Vem, da sva šla mimo Opere, skozi tisti park, kjer je grobnica naši...

KLIKNI ZA VEČ >>

Kdo je bil Willy Gretor, nenavadni ljubimec Ivane Kobilca?

Ivana Kobilca se je nekoč nesmrtno zaljubila. Njenemu izbrancu je bilo ime Willy Gretor in bil je karizmatičen, izobražen, nadarjen in iznajdljiv. Edino, kar je kvarilo odnos, je bila njegova nezmožnost ostati zvest. Kobilci je zlomilo srce, ko je izvedela, da njena prijateljica pričakuje otroka z njim, z drugo prijateljico pa se je poročil. Ivana Kobilca v času prvega bivanja v Parizu, 1891, digitalno obdelan posnetek. Vir: Facebook stran Ivana Kobilca, Narodna galerija Leta 1891 je Ivana Kobilca poslala svojo sliko Poletje na Salon. Ko je bila ta uspešno sprejeta, je tudi sama iz Münchna pripotovala v takratno kulturno in umetniško prestolnico - Pariz. V Münchnu je Kobilca obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, saj v tistem času niso smele študirati na Akademiji. Zakaj ne? Eden izmed predmetov je vključeval vaje v risanju golega telesa (kar je bil seveda nujen pogoj za uspešno upodabljanje celopostavne figure) in zato se za mlade dame nikakor ni spodobilo, da bi se udelež...

KLIKNI ZA VEČ >>

Leonardova Zadnja večerja

V povezavi z znamenito poslikavo obstaja duhovita legenda, ki gre takole: Leonardo da Vinci je na njej delal skoraj tri leta, zato se je predstojnik samostana pritožil. S tem je razjezil velikega mojstra, ki je vodilnim nato razložil, zakaj dela tako počasi: imel naj bi težave najti primeren model za Judo, saj naj nihče ne bi imel tako zlobnega obraza, da pa bo zdaj ves navdihnjen uporabil poteze tistega, ki se je pritožil zaradi zamude. V resnici je renesančni polihistor Leonardo res slikal zelo počasi in pogosto je sredi dela izgubil zanimanje in ga ni nikoli dokončal. Zato ni čudno, da mu je v celoti ali delno [1] pripisanih le petnajst del. Zadnja večerja je eno najznamenitejših del, ki jih je mojster dokončal. Naročnik je bil milanski vojvoda Ludovico Sforza, ki je Leonardu naročil poslikavo ob prenovi tako cerkve kot dominikanskega samostana Santa Maria delle Grazie. Vojvoda je prostor želel spremeniti v mavzolej za družino Sforza, vendar se to ni uresničilo. Tako je danes...

KLIKNI ZA VEČ >>

Loščika in ilustracije

Mineva eno leto odkar sem pričela pisati blog GledalKaja in ob tej priložnosti bom delila z vami nekaj res posebnega. Vloga ilustracije je bila prvotno ta, da je osvetlila ali bolje, dopolnila besedilo (latinski illustrare pomeni razsvetliti, razjasniti). Vesna Kitthiya, ki živi in dela v Prlekiji, pa ustvarja nekakšne vinjete, kjer v ilustracijo pogosto vključi del besedila oziroma ilustracija niti ne potrebuje besedila ob sebi, saj sama pripoveduje neko zgodbo. Za vas imam pripravljen pravcati umetniški posladek, zato napnite oči in uživajte! Današnji prispevek bo obarvan bolj osebno in tako naj kar takoj povem, da je Vesna Kitthiya moja najljubša ustvarjalka. Njene sličice manjših formatov so povečini narejene v tehniki akvarela, dopolnjuje pa jih odločna, a hkrati nežna kontura/črta, narejena s tehničnim pisalom. Zdi se, kot da bi te mini umetnine nastajale po naključju. Kot da bi umetnico navdihnila akvarelna packa, ki je po naključju padla na papir. Vse slike ilustracij v te...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca in pariški Salon

V enem prvih prispevkov smo govorili o Kobilčini sliki Poletje . Povedali smo, da je z njo doživela velik uspeh, saj je pariška žirija določila, da se jo razstavi na Salonu. V prihodnjih letih je na Salonu uspešno razstavljala še dvakrat. Spomnimo: Salon je takrat še pomenil standard francoskega slikarstva in umetniki, ki so tam želeli razstavljati, so morali dobiti odobritev žirije, ki pa je seveda imela svoje poglede na umetnost. Leta 1891, torej leta, ko se je prijavljala tudi Kobilca, je bilo na razstavo prijavljenih okoli 2800 del, med njimi je žirija izbrala 307 slikarjev z 951 deli, poleg tega še 38 kiparjev z 420 kipi. Vendar pa je večina umetnikov, ki niso bili sprejeti, inštitucijo razumela kot staromodno, zato so organizirali kar svoj Salon. »Salon zavrnjenih« je Napoleon III. ustanovil leta 1873, da bi ugodil umetnikom, ki so se pritoževali zaradi zavrnitev na ostalih salonih, njihovi prostori pa so bili tik ob akademijskem salonu (razstavljali so v prostorih zna...

KLIKNI ZA VEČ >>

Razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu v Narodni galeriji

Vsak, ki je dal kaj nase, si je v 16. stoletju v svojem domovanju uredil lasten kabinet čudes. To je bila zbirka raznoraznih predmetov: tistih, ki so nastali v naravi ali pa kot plod človeške roke. Naštejmo jih nekaj za ilustracijo: minerali, orožje, orodje, novci, arheološki ostanki, slike in skulpture, raznorazni umetnostnoobrtni izdelki, herbariji in nagačene živali (zlasti neobičajni primerki), medicinski pripomočki in še in še. [1] Beseda kabinet je sprva označevala »majhen stranski prostor, najprej v gradovih za shranjevanje dragocenih zbirk,« [2] vendar pa so prostori pridobili na pomembnosti in velikosti s tem, ko se je zbirka navdušenca večala. Zbirka je predstavljala ugled zbiratelja in ta je z njo pokazal svojo razgledanost, seveda samo tistim, ki jih je povabil in jim zbirko razkazal, kar je bila velika čast. V Narodni galeriji v Ljubljani se je s 1. 10. 2020 odprla razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Na ogled je 46 umetnin, ki so bile nekoč del zb...

KLIKNI ZA VEČ >>

Nismo poslednji! Dachauska izkušnja Zorana Mušiča

Letos mineva 75 let odkar so Američani osvobodili ujetnike taborišča Dachau. Med njimi je bil Slovenec Zoran Mušič, ki je tam preživel kar šest mesecev. Spada med naše najpomembnejše slikarje in je s svojimi cikli Konjičkov, kraških in dalmatinskih motivov zaslovel tudi širše. Najbolj znan pa je morda prav njegov cikel slik Nismo poslednji . Mušič je v taborišču delal kot strugar v tovarni orožja. Umetniško znanje diplomiranega slikarja so hitro prepoznali nemški stražarji, ki jih je Mušič portretiral, po fotografijah pa je naredil tudi portrete njihovih deklet in žena. Po njegovem pričevanju naj bi ga za dobro opravljeno delo kdaj pa kdaj nagradili s piščančjim bedrom. Mušič ni bil edini tak primer, čigar nadarjenost so prepoznali stražarji: izpričano je, da so naročali risbe in slike pri slikarju in profesorju Aldu Carpi, ki je bil deportiranec v Gusnu. Naročali so družinske portrete in italijanske krajine, ki jih je slikal po spominu. Carpi je esesovcem želel naslikati taborišč...

KLIKNI ZA VEČ >>

Ivana Kobilca: Poletje

Slika Poletje je gotovo ena najlepših in najpomembnejših slik v slovenski zgodovini. Visi v Narodni galeriji in je glavni izmed razlogov, zakaj Slovenci najraje obiščemo prav Ravnikarjev del galerije, kjer so razstavljena dela 19. in 20. stoletja. Ljubljančanka Ivana Kobilca je bila svetovljanka, a med kraji, ki jih je imela najraje, je bila gorenjska vas Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic (tudi Škofič) je bila doma z Britofa pri Podbrezjah in slikarka se je z veseljem vračala sem tudi med večletnim bivanjem v tujini. Leta 1889 je prav v tem kraju pričela slikati sliko Poletje , dokončala pa jo je naslednje leto. Ivana Kobilca, Poletje , 1889-1890, olje na platnu. Vir: spletna stran Narodne galerije Kot je znano, si je pri delu pomagala s fotografijo. Ni pa bila edina, ki je to počela: slikarji so si v tem času pomagali s fotografijo, ki je pričela nadomeščati skice. Naredila je kar nekaj fotografij in vidimo lahko, da se v marsičem razlikujejo od končne slike: zdi se, da je iz...

KLIKNI ZA VEČ >>

Najlepša Rafaelova Madona

Vse od konca 18. stoletja sliko spremljajo nenavadna doživetja. Veliko tistih, ki so si sliko ogledali, je doživelo nekakšne religiozne ekstaze, podobne Stendhalovemu sindromu. To je pomembno zaznamovalo tudi nemško romantiko v 19. stoletju. Rafael, Sikstinska Madona, 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mojstrov v Dresdnu. Nemci so si v zadnjih desetletjih 18. stoletja delo razlagali kot Rafaelovo vizijo: odprla so se nebesa in prikazala se mu je Marija. Najprej nas prevzame podoba Marije, ki v naročju drži Dete. Njen obraz je sicer mil, vendar pa nam njen izraz odkriva nekaj neopisljivega. Jezuščkov izraz je odmev njenega izraza. Več strokovnjakov se je v preteklosti trudilo razvozlati ta pomen, vendar še nismo dobili nekega končnega odgovora. Morda gre za grozo ob spoznanju, kakšno trpljenje čaka Jezusa, ko bo odrasel. Rafael, Sikstinska Madona (detajl), 1512, olje na platnu. Slika je na ogled v Slikarski galeriji starih mo...

KLIKNI ZA VEČ >>

GledalKaja

Preišči ta spletni dnevnik