Tobias Putrih: Perceptron (retrospektivna razstava v Moderni galeriji)

 Slikar Rihard Jakopič je slovensko umetnost utemeljeval s tem, da je umetnik šolan v domovini in da deluje v domovini. Pri tem naj bi se tudi izogibal »tujih vplivov« oziroma umetnosti, ki ne prihaja od naroda in torej ni »slovenska«. Tako Jakopič v zgodovino slovenske umetnosti ne šteje izjemno uspešna brata Šubic in tudi ne Ivane Kobilca, ki je poleg Jurija Šubica edina, ki je razstavljala na najpomembnejši razstavi tistega časa – pariški Salon – in to kar trikrat! Kot vemo, je Kobilca večino svojega življenja preživela v takratnih najpomembnejših kulturnih metropolah Dunaju, Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, čeprav se je v domovino vedno vračala in je tudi konec svojega življenja dočakala prav tu. Kaj bi Rihard Jakopič rekel o slovenskem umetniku Tobiasu Putrihu, ki je svojo osnovno izobrazbo dobil v domovini, vendar pa ga je pot že kaj kmalu zanesla v tujino, kjer je pričel sodelovati s pomembnimi galerijami in pravzaprav dobil znanje od »zunaj«?

Tobias Putrih (roj. 1972 v Kranju) izhaja iz družine umetnikov. Umetnika sta (bila) njegova starša Mojca Smerdu in Boštjan Putrih, pa tudi dedka Frančišek Smerdu (prejšnji mesec je bila v Narodni galeriji manjša razstava – KLIK za članek!) in Karel Putrih, ki je skupaj z Zdenkom Kalinom kiparsko oblikoval pročelje slovenskega Parlamenta. Konec devetdesetih je diplomiral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in kasneje magistriral iz kiparstva in videa, nato pa še izpopolnjeval pri znamenitem Tonyju Craggu. Sodeloval je na številnih pomembnih mednarodnih razstavah, recimo na Manifesti 4 v Frankfurtu, ArtUnlimited v Baslu, MoM-i v New Yorku, samostojno razstavljal v Sloveniji, Franciji, Belgiji, Avstriji, Veliki Britaniji, če naštejem le nekaj držav. Leta 2007 je zastopal Slovenijo na beneškem bienalu. Je prejemnik mnogih nagrad, med njimi tudi nagrade Prešernovega sklada. Od leta 2015 poučuje na ugledni univerzi MIT, v Massachusettsu tudi živi.

V Moderni galeriji v Ljubljani je že nekaj časa na ogled pregledna razstava z naslovom Perceptron, ki se navezuje na prvi računalnik, ki je temeljil na modelu nevronskih mrež. Združitev človeške in umetne inteligence predstavlja najinovativnejše človeške iznajdbe. Prvi računalniki so še potrebovali človeško upravljanje, današnji pa se učijo sami od sebe in celo izvajajo višje kognitivne funkcije, vključno z estetskimi kreacijami in sodbami. Človek čedalje bolj postaja odvisen od računalnika, medtem ko računalnik čedalje manj potrebuje človekovo delovanje.

V to razmerje se umešča razstava, ki predstavlja umetnine, ki so nastale s pomočjo računalniških programov. Ključna tema razstave je zaznavanje, funkcija, ki do določene mere ločuje misleči stroj in človeka. A že sam naslov razstave to ločnico postavlja pod vprašaj (morda bi naslov lahko poslovenili kot Zaznavajoči računalnik). V tem kontekstu zanima umetnika raziskovanje odnosa telesa do prostora (na primer, kako človek izgine v temi kina; na razstavi zasledimo precej referenc na arhitekturo kinematografov) ali bolje, kako z lastnim telesom pristopiti k objektu (tudi dobesedno, kajti nekateri prostori so pregrajeni z raznimi maketami in modeli in je treba ubrati drugo pot). 

"Ovire" na poti

Sodobna umetnost, kot nam jo ponuja Putrih, ne nudi odgovorov, temveč nas spodbuja, da raziskujemo in vedno znova prevprašujemo. Na takšen odnos vpričo umetniškega dela nas napeljujejo že uporabljeni materiali. Poleg bolj klasičnih, kartona oziroma lepenke, papirja, aluminija in stiropora, bistveno vlogo pri učinkovanju umetnine odigra svetloba, koti, luknje, praznina. Ne pričakujmo klasičnih motivov reprezentativne umetnosti, razstavljeni eksponati zavzemajo bolj organske oblike in nas še najbolj spominjajo na jamo, kanjon ali kapnike. Dovolimo si čuditi se!

Dve deli iz serije Makula, 2003 (in še v nastajanju?), lepenka in arhivsko lepilo.

Kaj povedati ob koncu? Razmišljanja kot je Jakopičevo smo že davno pustili za seboj. Želja biti sprejet v tujini je za ustvarjalca naravna. Slovenija je premajhna, Ljubljana je navsezadnje utesnjevala tudi Kobilco. Slovenci smo lahko zadovoljni, da se uspešni umetniki v domovino vračajo z retrospektivnimi razstavami in navdihujejo nove generacije.

Nekatera dela so res fascinantna.

Razstava so že podaljšali do 29. avgusta 2021.

Članek bo v okrnjeni različici objavljen v junijski številki revije Kralji ulice.